Spreminjanje naših ustaljenih, obrambnih načinov, s katerimi smo vse svoje življenje ščitili sebe in prepoznavanje svojih najglobljih čustev in z njimi povezanih potreb je lahko težko, celo boleče, vendar je razlog, da se splača tvegati, preprost.
Če se ne naučimo partnerju dopustiti vpogleda v naše prave potrebe po navezanosti odprto, pristno, so možnosti, da bodo te potrebe zadovoljene, minimalne.
Ključno je torej, da se partnerju naučimo pošiljati jasna in jedrnata sporočila o tem, kaj v resnici potrebujemo od njega. Le tako obstaja verjetnost, da nas bo naš partner slišal v naših najglobljih čustvenih potrebah.
Več v knjigi Močno me objemi
Če smo vajeni, da nam ljubljeni ponujajo varno zavetje in smo tesno povezani z njimi, v trenutkih ranljivosti lažje ohranimo čustveno ravnovesje, se povežemo s svojimi najglobljimi čustvi in izrazimo hrepenenje po vzpostavljanju varne povezanosti z drugimi ljudmi, ki je vedno v nas.
Če pa se ne počutimo varne v odnosu, težje zaupamo svojim željam ter težje tvegamo in pokažemo svojo ranljivost. V takšnih situacijah zato nekateri za vsako ceno poskušajo ohraniti nadzor nad svojimi čustvi tako, da ranljiva čustva skrivajo ali pa grobo zahtevajo svoje.
Drugi pa svoja ranljiva čustva in potrebe kar v celoti zanikajo. Ampak čustva in potrebe so. Tako kot prodorni, a morilski zlobnež v filmu Na robu strasti reče Meg Ryan, junakinji, ki se izogiba bližine: »V resnici si bližine želiš tako zelo, da kar boli!«
Sposobnost, da pozorno prisluhnemo, ko se nam partner razkriva v svojih najglobljih globinah, je začetek medsebojne odzivnosti in vpletenosti. Beseda prisluhniti (ang. attend – obiskati, udeležiti se, biti navzoč, poslušati, prisluhniti) izhaja iz latinske besede adtendere, ki v osnovi pomeni seči k.
Ko smo sposobni razkriti svoje temeljne navezovalne strahove, naravno prepoznamo tudi svoje primarne potrebe po navezanosti. Strah in hrepenenje sta dve strani medalje.
Povzeto iz knjige Močno me objemi
