Poslušati svoj notranji glas, slišati dušni del samega sebe, upoštevati svoj občutek v želodcu. Trebušni filing. Nenadni notranji uvid. Vse to so lahko asociacije na intuicijo. Pogosto slišiš, da ti občutek v želodcu vedno pove resnico. Če to drži, potlej lahko ta svoj občutek (iz globin) vedno smatraš »zdravo za gotovo«. Ko se počutiš tako kot se moraš, takrat je tudi v tvojem želodcu vse v najlepšem redu. Ko pa v družbi nekomu ne zaupaš ravno najbolje, pa ima ta čuden občutek lahko skrito sporočilo. Mogoče da nekdo nima čistih namenov ali da situacija kakorkoli ni skladna s tabo. Da je preveč zate ali da si ti preveč zanjo. Tvoj prvi odziv je mogoče čustvena distanca, fizično pa lahko stopiš korak stran. Odprta poza ali umik je oboje primer poslušanja svoje intuicije.
Mogoče, da intuicije sprva niti ne prepoznaš. Tuja ti je ideja, da igro vodi nekdo ali nekaj v tebi. Ni nujno, da se odločiš, da glas od znotraj zavestno zignoriraš. Da ostaneš do svojega občutka v želodcu slep in gluh. Mogoče greš v situacijo kljub notranjim svarilnim znakom. Da šele kasneje ugotoviš, da gre za nečedne posle. Mogoče, da ima tukaj prste vmes prav tvoje zaupanje. Če bi si že v osnovi zaupal in priznal, da nekaj ni v redu, potlej se ne bi potreboval znajti še v situaciji, ki ti to potrjuje.
Skeptičnost do zaupanja vase ima lahko zgodovinsko ozadje – tvojo preteklost. Sploh, če si film preteklih izkušenj vrtiš do nezavesti. Lahko, da si bil redna tarča zlobnih komentarjev. Ker si bil boksarska vreča šal o neumnosti, sedaj z udarci obkladaš tudi samega sebe. Mogoče si potrjuješ, da si neumen. Občutek imaš, da če se boš odločil sam, da boš sprejel napačno odločitev. Bojiš se, da se boš pustil na cedilu. Mogoče se ti sedaj dogaja, da nikoli nisi tam, kjer se zgodijo lepe stvari. Mogoče tudi, da si ljudem povedal stvari, ki si jih kasneje obžaloval. Zaupne stvari so nesli naprej. Kakorkoli že, življenjske izkušnje so te pripeljale do zaključka, da si se marsikdaj odločil narobe. Stvari se bodisi niso iztekle v tvojo najboljšo korist, bodisi so povzročile škodo drugim. Sedaj si previden do svoje intuicije iz varnostnih razlogov.
Mogoče je za neposlušnost tvojega notranjega glasu kriva ljubezen. Pomanjkanje ljubezni do sebe. Da svoj glas preslišiš iz navade, ker se nimaš rad. Občutek, da nisi dovolj, se izraža na način, da si ne zaupaš. Ko si ne daš dovolj, se ti zdi, kot da nimaš dovolj. Nikomur nimaš nič za ponuditi. Svojo notranjo moč v tem primeru uporabljaš proti sebi. Uporabljaš jo obratno – ne za opolnomočenje, ampak za ignoranco in prepoved. Namesto, da bi se nagradil, se kaznuješ. Ker posledično nimaš kontrole, imaš probleme z lastno presojo. Občutek, ko ne veš, na katero stran bi se postavil in kaj bi se odločil. Skupni imenovalec vsega naštetega je lahko slaba samopodoba. Pomanjkanje (samo)ljubezni vodi v slabo samopodobo. Zadnja stvar, ki jo bo naredil nekdo z negativno samopodobo, je to, da bo zaupal vase.
Ljubezen, vrednost in zaupanje. Tri sestre dobre samopodobe. Elementi za gradnjo tvoje psihične hiše. Pomisli, kaj potrebuješ, ko gradiš dejansko hišo. Osnova je temelj (ogrodje). Dodaš cement (da stvari drži skupaj). Za piko na i pa hišo pokriješ še s streho (da si varen). Vse troje je pomembno za kvaliteten bivalni objekt. Tudi za dobro samopodobo potrebuješ dobro temelje, povezovalne elemente in varnost. Mogoče je prvi element pomemben veliko bolj kot si misliš. Ljubezen v neskončnih oblikah. Če se ta nahaja povsod v naravi, je potlej tudi v tebi. Ko si ljubezen sposoben videti v sebi, jo kar naenkrat opaziš tudi povsod drugod. Drugi element samopodobe je vrednost. Vrednost, ki jo daš svojim mislim, besedam in občutkom, je na koncu vrednost, ki jo nameniš samemu sebi. Skupek sestavin za opolnomočenje. Na koncu pa potrebuješ tudi zaupanje. Zaupanje vase in v lastne sposobnosti. Ko nekaj delaš izjemno, ti to daje občutek, da si uspešen. Dobivaš potrditve. Ko dobro vplivaš na druge, spet dobivaš potrditve. Več potrditev, kljukice na različnih področjih in dalj časa te sčasoma pripelje do zaključka, da nekaj očitno delaš prav. Posledično zaupaš v svojo intuicijo.
Ali tvoja intuicija lahko tudi laže? Kako sploh veš, da ti intuicija govori resnico? Pomisli, kako veš, da daš roko pod vročo vodo ali na vroč kuhalnik. Kako veš, da te zebe, če greš v zimskem času ven pomanjkljivo oblečen? Preprosto veš, ker čutiš vročino ali mraz na lastni koži. Mogoče je podobno z mislijo ali občutkom. Misel in telo se vedno ujemata. Kar mislimo z glavo, čutimo s telesom. Že samo dejstvo, da imaš določeno (z občutkom podprto) misel, intuicijo naredi resnično. Tudi, če si skeptičen do svojih misli. Tudi, če ne zaupaš lastni glavi. Kar je sicer težko, ampak ni nemogoče. Na drugi strani te želodec nikoli ne more vleči za nos, saj glavi vedno poda pravo informacijo. Tisto, ki je v skladu s tvojo resnico. Intuicija torej nikoli ne laže. Ne more, ker ne zna. Med tem, ko je laganje primarna domena glave, je tvoja intuicija vedno korektna. Korektna zate. Naj ji nekdo podeli titulo za najbolj resnično stvar na svetu.
