Ideja je (praktično) vse, kar (še) ne obstaja v fizičnem svetu. Najbolj razširjena stvar na svetu. Vsepovsod prisotna in na vsakem koraku najdena. Če z idejo dovolj dolgo sediš, jo miselno ne izpustiš in jo kot glino gneteš dokler jo ne oblikuješ, potlej jo lahko narediš vidljivo. Nekaj, kar sprva vidijo (zgolj) oči uma, lahko nato vidijo tudi dejanske oči. Bolj natančno kot ideje vidiš v umu, lažje si jih lahko predstavljaš, kar ustvarja percepcijo resničnosti.
Vse, kar vidimo okoli sebe, si je nekdo predhodno zamislil. Ampak sama ideja je kot voda – svobodna in na vseh koncih naenkrat, brez barve in oblike. V trenutku, ko jo naliješ v kozarec, pa povzame obliko kozarca. Idejo uresničiš v trenutku, ko jo izvedeš. Z izvedbo ji daš določeno, dokončno obliko. Ali je določena ideja dobra ali slaba, je relativno. Ni vse, kar po hitrem postopku pije vodo, dobro. Prav tako ni vse, kar deluje neobetavno in brezciljno, za v smeti. Rado se zgodi, da dobra ideja na začetku ne zgleda nič kaj posebnega. Platina, čeprav se kasneje lahko izkaže za čisto zlato.
Ali je torej kvaliteta ideje običajno pisana na kožo tistemu, ki jo opazuje? Da gre za subjektivno oznako – ko govorimo o dobri ali slabi ideji? Dobra ideja z izjemnim potencialom. »A tip« ideje, iz katere lahko nekaj narediš. Abstraktna ali konkretna, taka ideja je uporabna pogruntavščina, ki ima magnetično moč (dovolj močno), da držiš svojo pozornost na njej.
Občutki, ki nas prevzamejo ob izjemnih idejah, so namreč redko enosmerni in natančno definirani (pozitivni, negativni). Običajno so »mešano na žaru«. Vse, kar zgleda črno, je lahko čez čas belo. In kontra. Ideja lahko popolnoma spremeni svojo prvotno smer. Prva srečanja z idejo se mogoče začnejo kot inspiriranost, navdušenje in vzhičenost, kasneje pa čutimo frustracijo, žalost, mogoče celo praznino. Velika verjetnost pa je, da bodo v splošnem dominirali pozitivni občutki. Lahko te ideje tako zabavajo, da jih imaš za naj-družbo na svetu. Vzvišeni občutki, da si nad tlemi – včasih letiš, drugič samo lebdiš. Ideje ti lahko ustvarjajo iluzijo samozadostnosti – da ne potrebuješ ničesar in nikogar drugega (kot le njih). Držijo te dneve, tedne in mesece, lahko tudi leta. Njihov magnetični opoj lahko nikoli ne popusti.
V družbi idej nisi nikoli (resnično) na realnih tleh, in to z enim dobrim razlogom; realnost je namreč največji sovražnik (kreativnih) idej. Njihova najboljša lastnost je ravno to, da niso v stiku z realnostjo, ker ti ni treba biti. Kreacijo vedno znova potegneš iz etra, ne pobiraš iz tal. Kreativnost in realnost se pač ne tolerirata. Prvi se obnaša kot maček, ki ga hočeš okopati v kopalnici. Tak odziv ima na realnost. Realnost se kreativnosti zdi kot živi dolgčas, neizvirna bedarija, ki vedno igra na varno, preverjeno noto. Smeti s svojo razumnostjo. Realnost pa misli, da gre pri (izvirnih) idejah običajno le za golo sanjarjenje (brez realne podlage). Predvideva, da je ravno realna (praktična) komponenta v kreativnosti ključna za njen obstanek v fizičnem svetu.
Ideja se vedno začne kot idealist, ki samo verjame in sledi sama sebi. Rada izumlja stvari. Rada raziskuje. Rada si predstavlja, da piše še nenapisano zgodbo. »Status quo« je tukaj zato, da se ga testira. Ideja razmišlja, da če nekaj trenutno (še) ne poznamo in nimamo praktičnega koncepta, to ne pomeni, da nekaj ni »de facto« izvedljivo. Večni optimist. Trdovratne ideje ne odstopajo, dokler ne vidijo sadov svojega truda. Realnost pa se na drugi strani zdi kot pesimist, ki ne verjame v nič, dokler tega ne vidi. Dejstvo pa je, da v bistvu sodelujeta med seboj. Ideja se zdi kot nosilec napredka, realnost pa njegov manifestator.
Ni čudno, da deluje, da si s kreativno idejo pred svojim časom. Mnogi snovalci idej (izumitelji, znanstveniki, umetniki, oblikovalci) so bili. Lahko tudi, da za čas svojega življenja niso uspeli udejanjiti svojih zamisli v praksi. Mogoče, da je njihovo delo drastično odstopalo in ga ljudje niso razumeli. Včasih ne imeti konkurence na trgu pomeni tudi, da je nekaj težko umestiti. Včasih pa se (uporabna) ideja začne kot (za)misel in konča kot izdelek in storitev. V tem primeru je ideja lažje razumljiva. Uporabna vrednost se tudi lažje prevede v ekonomsko vrednost.
Ideje torej ogromno dajejo (zabava, navdih, priložnosti), ogromno pa tudi vzamejo (energija, čas). Funkcionirajo po principu »dam-dobim«. Dobra ideja ti lahko obrne svet na glavo in ga tako tudi pusti. Znajdi se kakor veš in znaš. Mogoče bo (tako) unikatna, da jo ne boš znal zlahka razložiti. Mogoče boš moral živeti z njo – v osami, kjer bo postala tvoj dvojni superlativ – največja ljubezen in največja skrivnost. In kadarkoli se boš vprašal, ali je tvoje početje (sploh) smiselno in čemu sploh služi, se spomni na stavek nekega ameriškega rockerja (Josh Homme): »Karkoli pričakuješ od umetnosti, je praktično že preveč«. Podobno velja za ideje. Mogoče je glavna nagrada, ki jo lahko od idej dobiš, namreč to, da si v njihovi družbi deležen posebnega tretmaja.
