Izdamo lahko prav vsi in to prav vsakogar, ker res nima smisla, da bi se delali fine. Je v človeški naravi, da poskrbimo najprej za svoje ugodje in dobrobit, nato pa za druge. Vendar se danes vprašajmo, zakaj prav izdaja tako zelo boli?
So različne vrste izdaje oziroma jih mi tako čutimo, z različnimi ponderji ovrednotimo posamezno situacijo, v kateri smo se čutili prizadete, osramočene in izdane. V naši želji po maščevanju, ki jo povzroči omenjena bolečina, smo lahko zelo nepremišljeni in reagiramo hipno s ciljem, da omilimo našo čustveno prizadetost. Namreč, dejstvo izdaje in čustva ter občutki, ki jih ob tem doživimo, so zelo intenzivna in razdirajoča.
Mladostnik zaupa svoje skrbi ali misli staršu, ki v neki drugi situaciji zlorabi zaupanje lastnega otroka in mu zaupano vsebino očita ali kritizira, po možnosti še pred drugimi ljudmi in pri tem vehementni starš sploh pomisli ne, kako zelo je izdal lastnega otroka in njegovo zaupanje. Verjemite, da tako prizadet otrok nikoli več ne bo staršu povedal, kaj ga muči in ne bo nikoli več izrazil klica na pomoč.
Posledično se bodo kasneje starši čudili, zakaj nimajo več čustvenega stika z odraščajočim in pubertetniškim otrokom, ki jim nič več ne pove in sploh ne vedo, kaj se v resnici dogaja v njegovi notranjosti. Ko bo prišlo do velikih problemov in ko bo najstnik iskal posluh v druščini ulice, bo žal prepozno za kvalitetno komunikacijo. Otrok je bil izdan in tega ne pozabi nikoli.
Naslednji primer: na delovnem mestu se druži več posameznikov, s svojimi večjimi ali manjšimi skrbmi in težavami, ki jih običajno zaupajo eden drugemu. Ko eden od sodelavcev izkoristi zaupane težave tako, da nadrejenemu namigne, da ta pa ta sodelavec slabše dela, ker ima doma probleme in posledično lahko sodelavec s strani vodstva dobi nadzor ali sankcije, je tudi tukaj njegovo zaupanje bilo izdano. Ne boste verjeli, a tudi točno tako se dogaja v realnem poslovnem življenju, saj tisti, ki je oblatil sodelavca meni, da bo s tem sam dobil več pik pri nadrejenem, a ne ve, da se bo vesolje slej kot prej maščevalo, saj krivice se tako ali drugače vedno poravnajo.
Prijatelji so naslednja kategorija, v krogu katere se dogajajo izdaje, po navadi nekdo iz ozkega kroga ‘sčveka’ zaupane skrivnosti točno tisti osebi, ki ji ne bi smel, ta to pove naprej in pride do verižne reakcije – ko vse skupaj pride ven, se prijateljstvo razdre, prizadeti posamezniki pa ne zmorejo več zaupati.
Ne nazadnje imamo tukaj še vsem znane izdaje znotraj zakona in partnerstev. Tukaj ne mislim zgolj na prevaro, ki je dejstvo ultimativne izdaje, temveč se drobna izdajstva dogajajo v vsakodnevnem sobivanju, tako da jih partnerji dostikrat sploh več ne registrirajo, a kljub temu pustijo grenak priokus, pa ne vedo od kje to izvira in zakaj. Izdaja se čuti ne zgolj na verbalnem področju, temveč tudi na čustvenem in vedno se dotika najglobljih vsebin naše notranjosti in biti. Čutimo se izdane, ko smo pričakovali, da bo partner nekaj naredil, pa je le ta na to pozabil ali kar ignoriral zaupano mu nalogo. Izdani smo tudi takrat, ko partnerske vsebine eden od njiju zaupa komu izven zakonskega kroga, ta oseba pa se nato pomilovalno ali zasmehovalno, včasih celo škodoželjno smeje in vede. Skratka, vsebin in področij, kjer se lahko počutimo, da smo bili izdani, je neskončno.
Kako vsak od nas pojmuje in doživi izdajo, je odvisno od naših vzorcev vzgoje, stopnje osebnostne rasti, od tega kako pojmujemo življenje in vse kar nam to prinese na pot. Ravnajmo se po starem reku, da ne delamo drugemu tistih bolečin, ki jih sami ne bi radi doživeli, pa bo življenje kljub vsem tegobam, ki nas obkrožajo, lepše in bolj umirjeno.
