Ko otroci odrastejo
Par je sredi petdesetih let, torej je menopavza pri gospe že zaključena, on ima svoje uspešno podjetje, ki ga izpolnjuje. Imata hčerko in sina, oba že odrasla, odseljena na svoje, sin se je že poročil. V veliki moderni hiši sta ostala sama.
Na lestvici stresorjev je sindrom praznega gnezda uvrščen visoko na klinih glede čustvene izgube, ki počasi starajoča zakonca pogosto pahne v žalovanje in prebolevanje tega, da otrok ni več v hiši. Malce sta izgubljena, četudi sta vsak pri sebi po tihem čakala, da se »rešita« zahtevnih odraslih otrok. Gospa je vedno imela kar napet odnos s hčerko, ki ni delala točno tako, kot je naša gospa hotela, venomer se je nekaj puntala in prigovarjala dobrohotnim napotkom mame. Obe sta bili zapleteni v odnos, v katerem je gospod skušal enkrat miriti eno, drugič pa drugo. On je bil v dobrem odnosu z obema otrokoma, jima je znal prisluhniti, ju bodriti in tudi finančno podpirati. Seveda mu je to žena kdaj vrgla pod nos. Da dela za njenim hrbtom.
Poanta mojega razmišljanja danes je, da sta postala izgubljena, ko sta se odrasla moški in ženska, ki sta seveda njuna hči in sin, odselila. Izgubljena dobesedno v predimenzionirani družinski hiši. Izgubljena v njunem partnerskem odnosu.
Kdo sva kot partnerja? Kam je šlo teh trideset let? Kaj sta dosegla v materialnem smislu, ni sporno. Kako se počutita kot moški in ženska, ko nimata več posrednikov, kar pogosto otroci so? Kot sta povedala, sta izgubljena.
Pravzaprav je to priznal gospod, žena je modro molčala. Na plan in v prvi plan je prišel njun odnos, ki jima je seveda bil samoumeven in odtujen. Tematika, ki ju je včasih povezovala, torej vzgoja in skrb za otroka, je izzvenela. Različna sta, povsem, kar sedaj ugotavljata. Kaj torej narediti s drugo polovico življenja in zakona? Gospa pove, da ji ni jasno, kako se je lahko motila v možu, ker je mislila, da je drugačen, sedaj pa se kaže kot nestrpen, samotarski znanstvenik, ki se popoldne zateka v obsesivno delo na vrtu, pozimi, ko tega pobega nima, pa načrtuje nove projekte. Ženi pomaga pri pripravi kosila, pa ga ona sekira kako je narezal korenje za v rižoto, da to ni ničemur podobno, pa da če ni sposoben tega narezati približno enako, da bo vse morala pač sama postoriti. No, in podobni malenkostni prepiri jima popestrijo sicer očitno dolgočasen dan in recimo direktno, odnos.
On se odmika v svoje strokovne izpopolnjevanje, ker je retorično slabše podkovan od žene, ki zna vsako njegovo besedo obrniti v njegovo škodo oziroma mu verbalno zna pokazati, da je on vsega kriv, tega pa ima on dovolj. Karkoli naredi, za njo ni dovolj dobro. Če kaj pozabi narediti, ona zavzdihne, da je to sploh ne preseneča, ker itak mora ona vedno za vse skrbeti. Če da mož pobudo za kak izlet ali obiske, se ona izmika z dokončno potrditvijo, obenem pa ne reče, da je ne zanima, kar spet njega spravlja na obrate, a tlači nejevoljo in jezo v sebe. Kaj pa se sploh vidva pogovarjata, draga moja, malce povrtam? Ne znata odgovoriti, razen tega, kaj vse mora on kupiti v trgovini na poti domov in kaj je on naredil narobe.
Bila sem direktna in sem jima kar povedala, da je dokaj žalostno, da se tako čudovita, sposobna, pametna odrasla posameznika vrtita v krogu otročjih zamer, slabe komunikacije in samoumevnosti. Imata vse. Otroka sta pri svojem kruhu. Od materialnih dobrin imata vse in še več. Zdrava sta.
Pred seboj imata še vsaj dve do tri dekade življenja, zakaj tega blagoslova ne bi preživela v skladnosti, prijaznosti, partnerskem sodelovanju in smehu.
Tako malo je potrebno za spremembo smeri odnosa. Verjamem, da so tudi med vami, dragi bralci pari, ki iščejo eden v drugem tisto kar boli in je nespoštljivo ter ne vesta več ali pa nikoli nista znala, kako skupno sodelovati in premagovati čeri življenja. Potrudite se. Če ne zmoreta sama, poiščita ustrezno podkovano strokovno pomoč. To res ni več tabu!
