Izkušam v sedaj

OGLAS

Jutranji sprehodi v tišini ob poslušanju narave me že od nekdaj napolnijo z mirom, radostjo in hvaležnostjo. S hvaležnostjo, da imamo možnost tega izkušanja. V naravi je vse v ravnovesju in tako silno preprosto.  Kako enostavno bi bilo, če bi to znali prinesli v svoje življenje. Prav na vsa področja našega življenja. Mi pa silimo z glavo skozi zid. Vztrajamo pri določenih stvareh, ker naš ego ne dovoli, da bi storili drugače. Da bi zadeve poenostavili, kdaj pustili, da gredo svojo pot.

V naravi se drevesa upognejo vetru in rastejo v smer pihanja, ker je za njih tako lažje in ob vsem tem nastanejo prečudovite oblike, korenine imajo vedno večjo moč saj rastejo brez, da bi jih kaj oviralo pri tem. Skale imajo oblike, ker jih je oblikovalo valovanje morja. Morje ves čas buta ob njih, zato se spreminjajo in prav tako nastajajo čudovite oblike.

Občudujemo morske školjke, čeprav so najlepše znotraj. Ko se razprejo nas presenetijo s prečudovitim barvnim prelivanjem. Mi pa več ne vemo kakšne maske bi si nadeli, da bi bili všeč drugim, na notranjo lepoto pa pozabljamo. Med dopustom poskušamo nadoknaditi vse, kar smo čez leto zanemarjali. V pičlih nekaj dneh želimo dobiti nazaj vse, kar izgubljamo skozi leta. Tek, kolesarjenje, čezmerno popivanje, poležavanje … Včasih pridemo z dopusta se bolj utrujeni, drugič na dopustu celo  zbolimo ipd.. Zakaj? Ker telo ne zmore naglih sprememb. Zanj je to šok. Celo leto smo, recimo, fizično in umsko aktivni in ko pride zaželen dopust prehitro spustimo vse in telo ne ve in se ne zna odzvati na to spremembo. Lahko se odzove z boleznijo, poškodbami, dolgočasjem idr..

OGLAS

Tudi moje zadnje leto je bilo zelo intenzivno na vseh področjih, in sem seveda ob vsem tem pozabila na fizično pripravljenost. Pravzaprav sem z njo zavestno odlašala v smislu pomanjkanja časa. Nekako svojega časa nisem več znala pametno razporediti in si postaviti prioritet.

Odločila sem se, da prisluhnem svojemu telesu in svojim željam, za katere prej ni bilo časa. Dan preživljam po občutku. Vsaj to sem si lahko podarila. To je v bistvu edina mojo dolžnost. Poskrbeti zase. Si prisluhniti. In največje darilo so jutranji sprehodi po obali. Ko večina ljudi še spi. Ko morje še ne valovi in ko se narava počasi prebuja in ko vse naokoli diši. Mir, tišina. Prava spokojnost. In moje telo se odziva. Energija raste, avrično polje se veča. Prepuščam se sedanjosti in jo resnično izkušam. Živim.