Kaj moraš storiti, da bi spremenil sebe?
Tonyjev odgovor me je osupnil. Rekel je, da nam ni treba storiti ničesar; dovolj je, da preprosto opazujemo in smo budni. Rekel je, da zavedanje ustvari resničnost, ki te spremeni. Ko se preprosto zavedamo, je dejal, vse, kar je v nas zmotno in nevrotično, odpade, naše oči pa se odprejo božanskosti, ki nas obdaja. Nenadoma vidimo, da je vse v redu; da smo že zdaj, v tem trenutku, radostni in da smo vedno bili; da smo že zdaj, v tem trenutku, mirni in da smo vedno bili, le da tega nismo vedeli.
Rekel je, da takrat življenje postane čudovito, mi pa se moramo samo zavedati svojih odzivov – pozitivnih in negativnih – in dovoliti, da nas milina vrne k izkušnji, za katero smo bili rojeni. Storite to, je rekel Tony, in to bo vaše največje odkritje. Vsak si želi lepote in radosti, zato sem si ponovno zadal, da bom postal bolj zavesten, kot je to opisal Tony. Dva tedna sem opazoval svoje misli, občutke in prepričanja, zaradi katerih sem se odzival na ljudi in dogodke (ki so bili večinoma stresni) na določen način; in opazoval sem, kako so ti odzivi popačili moj pogled na svet. Nato sem nekega lepega dne doživel veliko odkritje, ki ga je opisoval Tony. Odkril sem, da sem v natanko tistem trenutku imel vse, kar sem potreboval, da bi bil radosten.
Če sem kdaj nesrečen ali nezadovoljen, sem samo iz enega razloga: osredotočam se na tisto, česar nimam. To sem odkril v gneči na newyorški železniški postaji Grand Central Station. Mudilo se mi je in zamudil sem vlak. Jezen sem bil nase, vendar sem se zmogel tega tudi zavedati. Ko sem stal v gneči, sem opazoval, kako mi jeza načenja živce, kako postajam razburjen in kako se začenjam obsojati, te misli pa postajajo projekcije, ko začenjam iskati krivca drugje.
Toda ko sem dovolil, da je moj odziv tak, kakršen je, ko mi je postalo jasno, da je ta odziv del mene, ne pa resničnosti, in ko sem se vzdržal zvračanja krivde nase zato, ker se obsojam, je odziv sčasoma minil.
Naenkrat sem se zavedel lepote železniške postaje. Očarali so me ljudje, ki so hodili mimo mene. V meni se je prebudilo nekaj čudovitega in do vsakega človeka v tisti gneči sem občutil ljubezen. Bilo je, kot da se je dvignila tančica, in razkrili sta se mi lepota in radost, ki vedno samo čakata, da ju izkusimo. Zavedanje me je osvobodilo. Anthony de Mello opisuje to svobodo. Svet jo potrebuje bolj kot kadarkoli prej, pot do nje pa najdete v tej knjigi.
Don Joseph Goewey, izvršni direktor Duhovnega središča de Mello
