Izpustite in pustite pri miru.
Kako dolgo se že borite z isto situacijo? Rešujete iste probleme? Se soočate z istimi dilemami? In, kako daleč ste prišli s svojim početjem?
Ko smo v procesu oklepanja nečesa, ne glede na to, kako nezdravo je to za nas, dobimo tako imenovani tunelski vid. Vidimo samo tisto, kar hočemo videti. Osredotočimo se na ozko perspektivo in ne želimo videti širše slike. Potegne nas v spiralo negativnih čustev, samoizpolnjujočih se prerokb in slepih ulic. Vse to je izčrpljajoče in ne pelje nikamor.
Pa nimam v mislih zgolj odnosov, čeprav nam najpogosteje in najbolj katastrofalno spodleti ravno v medosebnih odnosih … vključno v odnosu s sabo. V mislih imam pravzaprav široko paleto področij, kjer enostavno ne želimo stvari spustiti, oklepamo se jih na vse pretege. Verjetno iz zmotnega prepričanja, da če se bomo dovolj dolgo, intenzivno in predano trudili, se bo vse uredilo in razrešilo. Pogosto se to res zgodi, pa naj si gre za odnose, kariero, hobije ali karkoli drugega. Vendar pa vseeno nastopijo trenutki, ko si moramo priznati, da nam je spodletelo, ter se enostavno premakniti naprej, namesto da se vrtimo v krogu. Tovrstna situacija spominja na toksičen, soodvisen odnos, iz katerega se napol trudimo oditi in ga istočasno ohraniti pri življenju. Vse skupaj je utrujajoče, frustrirajoče in nesmiselno.
Naučiti se moramo, kako stvari izpustiti in pustiti pri miru. Včasih nekaj enostavno ni usojeno, in s tem ni nič narobe. Marsikdo verjame, da opuščanje obsesij – žal je to najbolj primerna beseda – pomeni poraz. Čeprav je ravno nasprotno res. Kadar se zavemo, da je čas, da spustimo iz rok, in to sprejmemo, s tem pokažemo svojo zrelost. Pravzaprav je to znak osebne rasti, ker se nič več ne trudimo komurkoli česarkoli dokazati. Niti sebi ne več.
Ko sprostimo svojo zakrčenost, ki nastane ob pretiranem oklepanju traparij, nam ostane ogromno energije, ki jo lahko usmerimo v ljudi in dejavnosti, ki nas veselijo in nam prinašajo zadovoljstvo, namesto da nas spravljajo v slabo voljo. Ko se poslovimo od vsega, kar za nase ne deluje več, naredimo prostor za nove izkušnje v življenju.
Tako da, poskusimo spustiti, zares spustiti, vsaj en problem, ali osebo, ki nam v življenje vnaša žalost. Dajmo življenju priložnost. Dajmo se odpreti novim možnostim in priložnostim. V življenju je še toliko lepega in zanimivega, na kar niti pomislili nismo, ker smo bili tako osredotočeni na reševanje ”tistega problema”. Življenje nam lahko ponudi marsikaj, vendar nam ne ponuja neomejeno časa. Zato prenehajmo tratiti čas in začnimo početi, kar nas razveseljuje. Dovolj je bilo reševanja nerešljivih problemov. Nobene sramote ni v tem, da priznamo neuspeh in krenemo dalje. Lekcijo smo usvojili. Čas je, da pospravimo tudi navlako v čustvenem življenju. Če nam to sprva ne gre najbolje od rok, lahko začnemo s pospravljanjem navlake v omarah in predalih. Dajmo življenju kisik, ki ga potrebuje. Prenehajmo preigravati preteklost, premaknimo se naprej, in si ustvarimo boljšo prihodnost.
