Ljudje, ki so doživeli travmo, svojo duševno in telesno razrvanost pogosto dojemajo kot pristno povezanost. Ko nezavedno prepoznava stresne odzive kot homeostazo, lahko signale grožnje in stresa čutimo kot spolno privlačnost in »iskrice«. Sčasoma nas to vzburjeno stanje zasvoji in obtičimo v ciklih, katerih posledica je vedno enaka dinamika odnosov – z istimi ali različnimi partnerji. Ta travmatska vez je pravzaprav zasvojenost, tako resnična in obremenjujoča kot katera koli druga zasvojenost, ki povzroča podobne biokemične vzpone in padce.

Pri mnogih se cikel bližine in zavračanja začne v otroštvu, v najzgodnejših odnosih, zato nas v odraslosti žene v iskanje odnosov, ki odražajo ta pogojeni cikel. V otroštvu ga lahko povzroči starš, ki je bil nedosleden v izražanju ljubezni – v enem trenutku nam je izkazoval pozornost, v drugem pa popolno nezanimanje. Ker hrepenimo po ljubezni, se naši otroški možgani naučijo prilagajati. Če so nam starši namenili pozornost (četudi negativno), ko smo bili poredni, smo se morda namerno tako vedli, da bi se ukvarjali z nami.

Morda se ne zdi tako, vendar smo s tem dosegli, da so zadovoljili naše potrebe, saj so nas opazili in nam namenili svoj čas, kar sta v otroštvu bistveni potrebi. Poskusi iz otroštva, da bi starši zadovoljili naše telesne, čustvene in duhovne potrebe, so podlaga za zadovoljevanje istih potreb v odraslih odnosih. Ljudje težimo k znani dinamiki, ne glede na izid.

OGLAS

Zatorej ni čudno, da otroci, ki odraščajo v stresnem in kaotičnem okolju, takšno okolje iščejo tudi kot odrasli. Občutek, ki nam ga vzbudi sproščanje stresnih hormonov, in odziv našega živčnega sistema nas lahko zasvojita, če smo ju povezovali z izkušnjo »ljubezni«. To stanje postane naša homeostaza vse do ravni živčnih poti v možganih. Nezavedno vedno želimo podoživeti svojo preteklost, ker nam je lažje, če poznamo prihodnost, četudi je ta boleča, mučna ali celo grozljiva. Še vedno se nam zdi varnejša od neznanega.

Kazalo

Arhetipi travmatskih vezi

1. Starši so zanikali vašo resničnost

Kadarkoli otrok sliši, da njegove misli, občutja ali doživetja nimajo veljave, v njegovem jazu nastane praznina. Ljudje s to rano pogosto še naprej zanikajo svojo resničnost, da bi ohranili harmonijo. Takšna oseba ne priznava svojih potreb ali pa je patološko ležerna. Lahko je mučenik, ki nesebično deluje sebi v škodo. Običajno se izogiba konfliktom in sledi mantri »Če si v redu ti, sem tudi jaz«.

Pogosto je zmedena glede tega, kaj je pravzaprav njena lastna resničnost, saj je bila dolgo ločena od svoje intuicije in ji ni zaupala. Še naprej prenaša svoje odločitve in potrebe na druge. Ker njene potrebe ne izginejo in se zamere samo še kopičijo, za svoje odločitve krivi ljudi okoli sebe.

2. Starši vas niso videli ali slišali

Otroci, katerih starši se ne zmenijo zanje ter jih ne opazijo in ne slišijo, s čimer zanemarjajo njihove temeljne potrebe, se zgodaj naučijo utišati svojo pravo naravo, da bi bili deležni ljubezni.

Podoben odziv opazimo pri tistih, ki so živeli v čustveno nezrelih družinah (v katerih so, na primer, za kaznovanje uporabljali hladnost ali molk). Ljubezni v takšnem okolju pogosto ni ali pa ni brezpogojna, zato ti otroci, tudi ko odrastejo, skoraj popolnoma zanikajo svoje želje in potrebe, da bi dobili vsaj to, kar lahko.

3. Starši so posredno živeli skozi vas ali vas oblikovali po svoje

Ko starš neposredno ali posredno izraža želje glede otrokovih prepričanj, želja in potreb, mu s tem odvzema prostor za izražanje njegovega pristnega jaza. To se lahko kaže na različne načine in pogosto povzroči zanašanje na zunanje vodstvo – partnerjev, prijateljev, celo mentorjev – pri vseh velikih in majhnih življenjskih odločitvah.

Ti ljudje se morajo o stvareh vedno pogovoriti – včasih večkrat z več ljudmi – da bi ugotovili, kako se »počutijo«. Ker so jim vedno drugi govorili, kaj čutijo in mislijo ter kdo so, nimajo dostopa do svojega intuitivnega vodstva, zato pogosto iščejo guruja ali vodnika in se pustijo zavesti novim idejam ali skupinam.

4. Starši niso bili zgled postavljanja meja

Kot otroci smo intuitivno razumeli meje, čeprav smo mnogi odraščali s starši, ki niti sami niso imeli jasnih razmejitev. Nekateri starši so nezavedno prestopali naše meje, ko so nas silili v neprijetne stvari, da bi bili »vljudni« ali »pridni«. S tem so preglasili našo intuicijo in prirojene meje, zaradi česar smo začeli dvomiti o pravilnosti svojih notranjih sporočil. V odraslosti zato lahko prezremo svoje potrebe v odnosih in dovoljujemo, da drugi prestopajo naše meje.

Sčasoma se lahko to zanikanje potreb spremeni v jezo in zamero. Sprašujemo se: »Zakaj me ljudje izkoriščajo?« ali: »Zakaj me ljudje ne cenijo?«, kar je normalen odziv na prestopanje meja. Ne razumemo pa, da je to vedenje posledica našega nezadostnega postavljanja razmejitev ali omejevanja časa, energije in čustev, ki jih porabimo za druge.

5. Starši so se preveč osredotočali na videz

Mnogi smo od staršev dobivali neposredna in posredna sporočila o telesnem videzu (pričeski, kilogramih, oblačilih); starši so se ukvarjali celo s tem, kako družinsko enoto vidi širša skupnost.

Kot odrasli lahko zato razvijemo navado primerjanja z drugimi, da bi videli, ali ustrezamo površinskim merilom, ne razumemo pa, da je čustvena blaginja veliko globlja od videza. Zanašanje nanj privede do pretirane osredotočenosti na podobo, ki jo kažemo navzven. Morda celo zanikamo ali namerno skrivamo boleče, težke probleme, ki jih doživljamo, da bi ohranili videz »popolnosti«. Družabna omrežja, na katerih lahko objavljamo lepe fotografije in pripise, problem še zaostrijo, saj za to fasado mnogi trpijo.

6. Starši niso znali regulirati čustev

Starši, ki se s svojimi čustvi spoprijemajo tako, da izbruhnejo ali se umaknejo, nas čustveno obremenijo. V odraslosti nam zato primanjkuje prilagoditvenih veščin obvladovanja čustev in splošne čustvene odpornosti. Mnogi smo zgled podobne čustvene odzivnosti ali zavrtosti, kot so jo izražali naši starši. Iz nekaterih čustva kar planejo, ko kričijo na druge ali divjajo po hiši in loputajo z vrati.

Drugi se z močnimi čustvi spoprijemajo tako, da se odmaknejo. To so ljudje, ki se izogibajo konfliktom in se ne spuščajo vanje; na skrajnem koncu tega spektra so tisti, ki se disociirajo. Nekateri za doseganje tega stanja uporabljajo zunanja pomagala: omrtvičijo se z drogami in alkoholom, se zamotijo z družabnimi omrežji ali se tolažijo s hrano. Tudi sama travmatska vez je lahko sredstvo za omrtvičenje; ko nas zveza polno zaposluje, se ne sprašujemo, ali nas morda ne onesrečuje nekaj globljega.

Te splošne arhetipe imejte v mislih, ko opazujete, kako se vaše telo odziva na ljudi okoli vas. Naši odnosi so vodilo, ki nam omogoča, da prepoznamo stanje svojega duševnega zdravja. Vzemite si trenutek in naredite seznam ljudi, s katerimi ste v najtesnejših odnosih. Pod njihovimi imeni zapišite, kako se najpogosteje počutite, ko ste v stiku njimi. Ste napeti in tesnobni? Ali pa se počutite svobodne in varne? Tako se boste začeli zavedati nekaterih vzorcev v odnosih, ki ste se jih naučili v otroštvu.

Holistična psihologinja dr. Nicole LePerra pravi, da neprijetne izkušnje in travme iz otroštva še vedno ostajajo z nami ter povzročajo nepravilno delovanje celotnega telesa – aktivacijo škodljivih stresnih odzivov, zaradi katerih obtičimo v vzorcih soodvisnosti, čustvene nezrelosti in travmatskih vezi.