Celotno otroštvo sem hrepenela po srečni in ljubeči družini. Želela sem si da me čudežna roka odpelje daleč stran. V neko drugo življenje, med neke druge ljudi. Nikoli nisem imela občutka da me razumejo. Da sem del družine. Občudovanje vrstnikov, ki so imeli ljubeče starše, ki so vsak prosti trenutek preživeli s svojimi otroci je stvar samo še poslabšala. V mojih očeh so bili čudoviti. V tistem času še nisem vedela, da so ljudje drugačni pred svetom, kot doma za štirimi zidovi. Zdelo se je da samo jaz skrivam grozovito dejstvo, da so pri nas lepe besede in družinske igre neverjetna redkost. Ni pohval in vzpodbudnih besed. Še vedno, čeprav je minilo že veliko let, mi v glavi odzvanjajo besede: ”Dajem ti vse kar ti lahko dam, tebi pa še vedno ni dovolj. Kako si lahko tako nehvaležna?” In bilo me je sram. Nikoli mi ni bilo ničesar dovolj. Karkoli je bilo narejeno zame, kupljeno meni, ni bilo dovolj. Za bežen trenutek sem začutila srečo in veselje, vendar je občutek zadovoljstva hitro zbledel v pozabo. Vedno sem se hitro naveličala vsake nove igrače, nove igre, novih spretnosti. Poskušala sem najti tisto ”nekaj” kar bi zapolnilo praznino v mojem srcu.
Te dni premišljujem veliko o občutenju in sprejemanju ljubezni. Prijateljica mi je predala sporočilo: ”Stojiš pri izsušenem izviru. Pojdi in poišči drugega. Vendar lahko še vedno občasno pokukaš, če se tvoj izvir le ne premisli in pritekel spet na površje. Nič ni narobe če ohraniš upanje…”
V globoki meditaciji sem začutila to ogromno praznino. To žalost in pričakovanje, ki traja že od mojega ranega otroštva. Stojim in čakam da sprejmem, kar mi pripada z rojstvom. Ljubezen mojih staršev. Ljubezen moje matere. Potrditev da sem vredna. Da sem uspela. Ponos v njenih očeh, da me spodbuja in navdihuje. Ženske, ki je bila v življenju premnogokrat zlomljena in poteptana, da bi premogla predati košček sebe. In vidim se, kako stojim pri presušenem izviru in čakam. Tako sestradana in prazna. Vsa ta leta nič drugega ni bilo dovolj dobro. Nihče ni mogel nadomestiti te ljubezni. In praznina boli. Bolečina v prsih je pekoča, včasih imam občutek, kot da mi primanjkuje kisika, oziroma ga moje telo ne sprejema, globoka žalost in razočaranje. Neskončna bitka z razumevanjem in sprejemanjem drugih. Ljubosumnost na srečo in uspeh, tudi tistih ki so mi blizu, jeza na nesposobnost dajanja. Celotna paleta negativnih čustev, ki so našla pot v prazen prostor, kjer bi morala kraljevati čista ljubezen.
Poišči drug izvir se je glasilo sporočilo… kako se premakniti iz mesta na katerem stojim že več kot trideset let in čakam? Kako zapustiti ta prostor? Samoten, a tako domač in poznan? Kje naj najdem zamenjavo za materino ljubezen? Kdo lahko nadomesti naravni proces, ki je bil tako nesrečno prekinjen?
Sedaj vem kaj iščem. Sedaj vem na kaj čakam že celo življenje. Sprejemam dejstvo, da je moj izvir presahnil veliko let nazaj. Sprejemam pot, na katero se odpravljam. Nekje me čaka izvir, kjer teče najčistejša ljubezen in čaka samo name da se napolnim. Da se zacelijo vse rane, vsa bolečina. Zaupam življenju, da mi bo pokazalo pot. Imam čudovite ljudi, ki me podpirajo in imajo resnično radi. In še vedno lahko ohranim upanje. Upanje da sem moj izvir, ki sem mu toliko let delala družbo prebudi. Z upanjem ni nič narobe… Vedno bom bila pripravljena sprejeti materino ljubezen. Nikoli ne bom prenehala upati…
Želim si, da vsak od vas najde izpolnitev. Da začuti srečo in ljubezen, kako bijeta v prsih. Da nesebično delimo in polnimo druge, jim pomagamo na njihovi poti iskanja. Da se vse rane zacelijo in bolečina izgine. Da se v vsak dom naseli mir, harmonija in smeh.
Pošiljam ti topel objem
Simona Kozole
Masaže Monca – terapevtske masaže, Tesla Metamorfoza, komunikacija duše in vodene meditacije
Moja spletna stran
