Izvor taoizma

Začetke taoizma je težko natančno določiti. Nekaj načel taoizma sega verjetno v prazgodovinsko Kitajsko, verjetno v obdobje dinastije Šang ( 1751 – 1050 pr. n. št. ), od koder izvirajo na podlagi izkopanin določena vedenja o takratni religiji na Kitajskem.

V prvi vrsti gre za čaščenje prednikov, kar potrjujejo izkopanine grobov, mnogo bolj pa so pomembni zapisi na kosteh. Po tem gre sklepati, da so ljudje na Kitajskem v tistem obdobju verovali v duhove in božanstva, ki so neposredno vplivali na življenje ljudi, na katere so naslavljali prošnje, molitve, žrtve. Imeli so zapleten sistem vedeževanja, ugibanja božje volje, kar potrjujejo zapisi na orakeljskih (vedeževalskih) kosteh. Narava verovanja iz tistih časov nam sicer ni povsem poznana, vendar obstaja povezava med takratnim in kasnejšimi kitajskimi verovanji.
Predvsem je v tisti dobi prevladovalo verovanje v ravnotežje narave, kar se je kasneje izrazilo v pojmu jin-a in jang-a, ki je kasneje postal temelj ideje taoizma.

Druga pomembna misel, ki je vplivala na kasnejša kitajska verstva, tudi na taoizem, pa je skrb za blaginjo ljudstva, ki so jo kasneje izrazili s pojmom: tien-ming, kar bi pomenilo volja neba. Najvišji bog (nebo) je bil Di ali Shangdi, ki je bil posebej odgovoren za fizične sile, kot sta veter in dež. Najvišje božanstvo je pošiljalo srečo in nesrečo (poplave, suša, bolezni) na ljudi na zemlji. Vladarji in prebivalci dežele so verjeli tudi v druge bogove in duhove narave, kot so: bog zemlje, rumene reke, bog gora in bog sonca…

OGLAS

Obdobje dinastije Čou (1050 – 221 pr. n. št.) je le še poglobilo verovanje v odgovornost neba, ki je skrbelo za blagostanje ljudi, obenem pa so bogovom na nebu pripisovali iste lastnosti, kot človeku (tukaj se že pojavi odnos makrokozmos – mikrokozmos). Ta zavest o odgovornosti kot temelju univerzuma, je značilnost kitajskih verovanj, v nasprotju od judovske, krščanske in islamske vere, ki poudarjajo občutek ponižnosti, spoštovanja in strah do najvišje sile. Kitajska verstva so bila že od nekdaj tesno povezana z etičnim mišljenjem ljudstva. Zavest o odgovornosti in soudeleženosti prežema kitajsko filozofijo odnosa do soljudi, narave in tudi do nadčutnega.

V obdobju dinastije Čou je bilo čaščenje prednikov zelo poudarjeno, vendar ga je Konfucij (začetnik konfucianizma Kung-fu-tzu, 551 – 479 pr. n. št.) razširil in poglobil z naukom o spoštovanju, ljubezni in čaščenju staršev in starejših še za časa življenja. Konfucianizem je tako kot taoizem, verstvo in obenem religija. Konfucianizem so izoblikovali: Konfucij, Mencij in Hsun Tse. Temelji na naukih Konfucija o pojmu srčne dobrote, etičnih razsežnostih človečnosti, obenem pa daje pridih religije v obliki o razmerju med človeško naravo in nebom (v kozmičnem pomenu), kar je le še poudaril in nadgradil Mencij, ki je bil bil mnogo bolj učitelj misticizma in je razlagal, da je v človeku še nekaj mnogo več, kot človek sam, predvsem v srcu. Hotel je pojasniti, da je človeška narava le produkt bistva poti neba, božanske moči kozmosa.
V knjigi Čung-jung (nauk sredine) je zapisano o pojmu razmerja med skladnostjo čustev in harmonijo duha. To razmerje (v harmoniji) privede človeka v stik s kozmičnimi procesi življenja in ustvarjanja. Če lahko sodelujemo v dogajanju preoblikovanja in hranjenja neba in zemlje, lahko izrazimo ali oblikujemo trojico z nebom in zemljo (konfuciansko trojstvo) v eno.

Omenil sem že, da je taoizem, kot tudi konfucianizem, filozofija in obenem verstvo. To potrjuje kitajsko razločevanje med pojmoma čia (šola, filozofija) in čiao (nauk, vera). Čia se nanaša na nauke velikih mislecev, medtem ko se čiao nanaša na verske obrede in ostale religiozne oblike. Skozi zgodovino Kitajske se ves čas srečujemo z omenjeno dvojnostjo: na eni strani so velika izročila človekovega uma, na drugi pa razumevanje in sprejemanje kultnega in pobožnega verskega življenja. Na Kitajskem nikoli niso ta dva pojma razločevali, kot nekaj nasprotujočega. Pravijo, da predstavljata dva različna dela iste celote, sta sicer različna, vendar tudi sorodna. Vsa velika kitajska verstva delujejo na obeh ravneh: dala so velike taoistične, konfucianske in budistične filozofe, pa tudi velike mistike, mojstre premišljevanja, bogoslužja in verskih obredov.

Za začetek taoizma večina virov navaja obdobje med 6. in 4. stoletjem pr. n. št., ko naj bi živel Lao Tse (Lao zi), ki naj bi bil avtor knjige Tao te king (Tao te ching). O letnicah (stoletjih), kot tudi o taoističnem mislecu Lao tse-u se mnenja razhajajo, tako npr. nekateri trdijo, da Lao tse sploh ni živel, kot tudi, da je Tao te king delo več avtorjev. Kakorkoli že, taoizem naj bi se pojavil v tistem obdobju (med drugim in šestim in stoletjem pr. n. št.), čeprav so se ideje in oblike taoizma pojavljale že davno prej v starejših ljudskih verstvih na Kitajskem in se kasneje združile v teorijo taoizma, tako v religiozni, kot tudi filozofski obliki.
 
Avtor: Matjaž Bogdan Zepan