Jaz sem vedno ob pravem trenutku

… na pravem mestu! Obkrožena s pravimi ljudmi, mislim prave misli, delam prave stvari. 🙂

In še moja ultimativna… Vse se zgodi z razlogom.

Najboljši blogi so tisti, ki nastanejo brez pretiranega razmišljanja, poglabljanja… Ko dobim navdih, da bi nekaj napisala. Ponavadi se pojavi samo delček njega v mojih mislih, nato pa besede stečejo same dalje…

Rada bi nekaj delila z vami… Prejšnji mesec ob polni luni sem odšla na meditacijo s prijateljico. Za kaj podobnega se sedaj redko odločam. Zelo redko. Izoblikovalo se mi je posebno mnenje o vsem tem (blog na temo Duhovnost drugače) in zato grem na kaj podobnega le če začutim, da bi bilo to dobro zame. In še kako zelo je bilo! Zmenjeni smo bili v idilični naravi blizu nekih term. V objemu smrek in borovcev… V zraku je bilo čutiti nekaj posebnega. Na kupu smo se zbrali zelo zanimivi ljudje, vsak s svojo posebno zgodbo in s svojo edinstvenostjo. Čisto v vsakemu človeku lahko najdemo lepoto. ♥ Ravno tako kot lahko najdemo vedno nekaj pozitivnega v vsaki situaciji. ♥ Ob prihodu smo bili zelo toplo sprejeti s strani gostiteljice… Prostor je bil prijeten, sproščen. Ravno tako kot ljudje. Bil je tudi zelo lepo okrašen. Sedeli smo na stolih in začeli vaditi meditacijo. Meditacija mi je bila tokrat drugače predstavljena in zelo me je cel sistem pritegnil. Bil mi je tudi lažji in enostavnejši kot sem se do sedaj naučila in osvojila. Drži to, da sediš na stolu z nogami na tleh, roke razprostremo in  obrnemo navznoter k sebi in jih oblikujemo v položaj kot bi italijani kazali, da je nekaj super (ne dvignjen palec 😉 ) – upam, da sem dovolj razumljivo napisala. Trik pa se nahaja v dihanju. Dihanje je tako zelo pomembno. Vem pa, da se tega sploh ne zavedamo. Meni je sedaj dihanje že tolikokrat rešilo govorni nastop v šoli ali pa kakšen sestanek. Diham tako, da globoko vdihnem v predel trebuha in nato globoko izdihnem. Oboje skozi nos. Zraven si predstavljamo, da napetost odhaja ali pa se samo sprostimo. Z dihanjem pa si tudi lahko čakre očistimo… 🙂 Točno to smo mi na meditaciji počeli… Največ čiščenja smo imeli vsi ravno pri srčni čakri. Vsi smo se tako zelo očistili vsega… Bilo je tako intenzivno! Jokali smo kot dež. Oproščali smo sebi, oproščali smo drugim,… Tudi jaz sem imela to nalogo in čutim, da je delovala kar dolgo časa. Jo pa vsake toliko moram ponoviti. Da naredim blog bolj oseben, vam bom zaupala, da sem prav iz globin jokala. Solze so kar tekle… Nisem jih nadzorovala ali pa ustavljala. Toliko žalosti se je v meni do takrat nabiralo in sploh nisem vedela od kod! 🙁 Pomagala mi je naša M., ki mi je povedala sporočilo angelčkov zame… Ti so ji povedali, da sem spravila vase vso žalost sveta glede živalic, za katere vidim, da trpijo. Jaz sem dosti v tem svetu, ker sem prostovoljka in na splošno čutim to tematiko zelo osebno. ♥ Sploh se pa nisem zavedala, da je moja žalost od tega… V bistvu je šlo tako daleč, da sem postajala otopela in to sem čutila…. Rečeno mi je bilo, da naj si očistim posebej solarni pleksus.. Točno to sem tudi storila in se osvobodila žalosti skoraj docela. Naučila sem se, da čustev, ki se pri tako globoki meditaciji pojavijo, ne zadržuje. Ja – sram nas je kakšni bomo na koncu… Sploh če smo prišli naličeni. Sram nas je tudi, kako bomo izpadli celi objokani pred ljudmi. Iz izkušenj vam povem, da nas bodo ljudje zaradi tega imeli še rajše! Jaz sem tako krasno prijateljico na eni drugi meditaciji spoznala ravno zaradi tega… Tako iz srca je jokala na meditaciji. Tako zelo sem si jo zapomnila… Dodale smo se na FB in se marsikdaj vidimo. Gre za globoko prijateljstvo. Spoznati človeka v takšnem stanju je naravnost čudovito, ker je pokazal svoja pristna čustva. To se ne da nadomestiti z ničemer. Tudi na sedanji meditaciji je ena gospa tako zelo jokala, da sem še jaz zraven zajokala….Ampak ker smo se prej pogovarjali o svojih ”strahovih” sem točno vedela, da se čisti. Tako zelo sem bila srečna zanjo in v zelo lepem spominu mi je ostala. Prav je, da se ni zadrževala in obremenjevala s tem, da ni sama ko joče… Ljudje nismo roboti. Ne pozabimo tega. Zakaj jočemo sami, smejimo pa se v družbi? Zakaj se izoliramo ko imamo težave? In ostali nato isto počnejo in nam je dostikrat težko potem razrešiti težave sami… V bistvu jih celo povečujemo. Saj ni treba, da nam svetujejo… Le tam naj bodo. To je več kot dovolj. ♥ Drug drugemu smo lučke, ki si svetijo, ko zaidemo iz poti… ♥

Moje žalosti je bilo že tisti dan manj. Potem je pa nekje v roku enega tedna izzvenela… Sem pa še vedno v tem. To je del mene… Zavetišča, zbiranje stvari za zavetišče, osveščanje in izobraževanje ljudi na tem področju, biti zgled… To je moje poslanstvo. Vsaj eno izmed njih. Vem, da če ne bi bila tako zelo žalostna takrat, se ne bi odločila za meditacijo. Ker pa sem bila, sem potrebovala podporo… Potrebovala sem, da mi nekdo pokaže pot iz te otopelosti…

Hvaležna sem, da sem bila v krogu krasnih ljudi. Z K. in M. Hvaležna sem za vas bralce. Hvaležna sem, da imam možnost se izražati in prostor za izražati.

 VIR SLIKE:http://images.nationalgeographic.com/wpf/media-live/photos/000/013/cache/double-rainbow-reid_1399_600x450.jpg