Je resnično ali je samo tvoj ego?

Misliš, da bom komu pomagal? Oh ne, ne, ne! Ne pričakuj, da bom komu pomagal. Niti, da bom komu škodoval. Če si poškodovan, si si to sam storil, in če imaš pomoč, si sam pomagaš. Prav zares! Misliš, da ti ljudje pomagajo? Ti ne pomagajo. Misliš, da te ljudje podpirajo? Te ne podpirajo.

V terapevtski skupini, ki sem jo enkrat imel, je bila ženska, ki je bila religiozna sestra.
In mi je rekla: „Ne čutim, da me moja nadrejena podpira.“
In sem jo vprašal: „Kaj misliš s tem?“
Sestra mi je rekla: „Moja nadrejena se nikoli ne pojavi v noviciatu, kjer sem zadolžena. Nikoli mi ne reče besede, da me odobrava.“

Rekel sem ji: „Dobro, zamisliva si igro in zamenjajva vlogi. Pretvarjajva se, da jaz poznam tvojo nadrejeno, pravzaprav, pretvarjajva se, da točno vem kaj si misli o tebi. No, in ti rečem (pretvarjajoč se, da sem nadrejena), „Veš Mary, razlog, da ne pridem k tebi je zato, ker je to kraj, kjer ni nikoli nobenih težav. Vem, da si ti zadolžena in delo dobro opraviš.“

OGLAS

„Kako se počutiš sedaj?“ Rekla mi je: „Počutim se odlično.“
Potem sem ji rekel: „V redu, bi te motilo, da zapustiš sobo za minuto ali dve? To je del najinega poskusa.“ In je zapustila sobo.

Medtem ko je ni bilo, sem rekel drugim v terapevtski skupini: „Še vedno sem njena nadrejena, OK? “Mary je najbolj grozna kar jih je kdaj bilo na tem mestu. Pravzaprav, razlog, da ne pridem k njej, je zato, ker ne prenesem kako dela. Preprosto je grozna. Ampak, če ji povem resnico, bom samo še poslabšala situacijo in povzročila trpljenje. Imamo nekoga, ki jo bo zamenjal v letu ali dve; nekoga izobražujemo. V tem času, sem mislila, da ji rečem te prijazne besede, da ji dam zagon. Kaj vi mislite o tem?“

Skupina je odgovorila: „No, to je res edina stvar, ki jo lahko naredite v danih okoliščinah.“

Potem sem nazaj v skupino pripeljal Mary in jo vprašal, če se še vedno počuti odlično. „Oh seveda“, je rekla. Uboga Mary! Mislila je, da je podprta, čeprav ni bila.

Bistvo je, da večino kar čutimo in mislimo, je v naših glavah, vključno s pomočjo ljudi.

Ali mislite, da pomagate ljudem, ker ste zaljubljeni v njih? No, imam novico za vas. Nikoli niste zaljubljeni v nikogar. Ste samo zaljubljeni v predpostavko in upajočo idejo te osebe.
Vzemite si minuto in razmislite o sledečem: Nikoli nisi zaljubljen v nikogar, s svojim predsodkom, si zaljubljen v idejo o tej osebi. Ali ni to tisto, kako boš padel v ljubezni? Tvoja ideja se spreminja, ali ne?

„Kako si me lahko razočaral, ko sem ti tako zaupal?“ rečeš nekomu. Si res zaupal njemu? Nikoli nikomur ne zaupaš! To je del pranja možganovi družbe. Nikoli ne zaupaš nikomur. Zaupaš samo presoji glede te osebe. Torej, nad čim se potem pritožuješ? Dejstvo je, da nočeš reči „Moja presoja je bila slaba.“ To ni ravno laskavo do tebe, kajne? Torej raje rečeš, „Kako si me lahko tako razočaral?“

No, pa smo spet tam: Ljudje v resnici ne želijo odrasti, ljudje se v resnici ne želijo spremeniti, ljudje v resnici ne želijo biti srečni.

Kot mi je neki modrec rekel: „Ne poskušaj jih narediti srečne, spravil se boš le v težave. Ne poskušaj naučiti pujsa peti, zapravljaš svoj čas in dražiš pujsa.“
Kot poslovnež, ki gre v bar, se usede in vidi njegovega kolega z banano v ušesu – banana v njegovem ušesu! In si misli, „Sprašujem se ali naj mu to omenim… Ne, to ni moja stvar.“ Ampak mu misli ne dajo miru. Po pijači ali dveh, reče kolegu, „Oprosti, eh, imaš banano v ušesu.“ Kolega reče: „Kaj?“ Poslovnež ponovi: „Imaš banano v ušesu.“ Zopet, kolega reče: „Kaj je bilo pa to?“ „Imaš banano v ušesu!“, poslovnež ustreli. „Govori glasneje,“ reče kolega, „Imam banano v ušesu!“
Torej, je nekoristno. „Odnehaj, odnehaj, odnehaj,“ si rečem. Povej svojo stvar in pojdi od tu.

Če je bilo koristno, je to v redu, če ni bilo, škoda!

Vir: demellospirituality.com