Bilo je eno tistih lepih juter, kakršnih še ni bilo. Pravkar je vzhajalo sonce in zagledal si ga med evkaliptom in borom. Bilo je nad vodami, zlatimi, zloščenimi – tista svetloba, ki se preliva le med gorami in morjem. Bilo je izjemno jasno jutro, brez diha, polno tiste nenavadne svetlobe, ki je ne vidiš le z očmi, ampak tudi s srcem. In ko jo vidiš, so nebesa zelo blizu zemlji in izgubljen si v lepoti. Nikoli ne bi smel meditirati v javnosti ali s kom drugim ali v skupini. Prav je, da meditiraš le v samoti, v tišini noči ali v tihem zgodnjem jutru. Kadar meditiraš v samoti, mora biti samota. Popolnoma sam moraš biti, ne da bi sledil sistemu ali metodi, ne da bi ponavljal besede, zasledoval misel ali jo oblikoval po svoji želji.
Samota se pojavi, ko je um osvobojen misli. Ni je, kadar si pod vplivom želje ali stvari, ki jih zasleduje um, v prihodnosti ali preteklosti. Samotnost se porodi le v neizmernosti sedanjega trenutka. In nato, v negibni molčečnosti, v kateri se konča vsakršna komunikacija, v kateri ni opazovalca z njegovimi tesnobami, neumnimi apetiti in težavami – šele tedaj, v tisti tihi samoti, postane meditacija nekaj, česar ni mogoče ubesediti. Tedaj je meditacija večno gibanje.
Ne vem, ali si kdaj meditiral, ali si sploh bil kdaj sam, sam s seboj, daleč od vsega, od vseh ljudi, od vseh misli in iskanj, ali si kdaj bil popolnoma sam, ne izoliran, ne zatopljen v kakšne nestvarne sanje ali videnje, temveč daleč proč, tako da v tebi ni bilo ničesar prepoznavnega, ničesar, česar bi se dotaknil z mislijo ali občutkom, tako daleč proč, da v tisti popolni samoti tišina postane edini cvet, edina svetloba in brezčasna narava, ki je misel ne more meriti. Samo v taki meditaciji biva ljubezen. Ne trudi se, da bi jo izrazil, sama se bo. Ne trudi se je uporabljati. Ne trudi se je udejanjati; delovala bo, in ko bo delovala, v njenem delovanju ne bo nikakršnega obžalovanja, nikakršnega protislovja, nikakršne človeške stiske ali težave. Torej meditiraj sam. Izgubi se. In ne poskušaj si zapomniti, kje si bil. Če boš poskušal, bo to nekaj, kar je mrtvo. In če se boš oprijemal spomina, ne boš nikoli več sam. Zato meditiraj v tisti neskončni samoti, v lepoti tiste ljubezni, v tisti nedolžnosti, v novem – tedaj bo vzniknila blaženost, ki je neminljiva.
