Kaj bi naredili, če bi vedeli, da ne morete narediti napake?
Kaj bi spremenili? Kako bi bilo vaše življenje drugačno?
Vsi se kdaj pa kdaj znajdemo v situaciji, ko si rečemo: “Ko bi le vedel, potem bi drugače ravnal!” Slepimo se s tem, da bi z današnjim znanjem, izkušnjami in informacijami, ko bi jih le imeli takrat, ravnali drugače. Morda bi res. A dejstvo je, da takrat nismo imeli teh let, teh izkušenj, tega znanja, te modrosti, kot v sedanjem trenutku. Tako zavržemo znanje in inteligenco preteklih izkušenj, zavržemo lastno notranjo življenjsko modrost, ki nas je pripeljala do danes, nam pomagala prebroditi težke, nerazumljene situacije.
Oziramo se nazaj in “pametujemo”, se včasih celo sekiramo in obtožujemo: “Le kako sem bila lahko tako neumna?” Življenje steče mimo nas in izkušnja tega trenutka isti hip postane preteklost. Ujamemo se v začaran krog neprestanega obžalovanja in samo-obtoževanja za nazaj in tudi za naprej, naša dejanja pa se večinoma usmerjena le še v to, kako bi tisto za nazaj popravili.
Zaženemo kolo izboljšav. Z drugimi besedami, poskušamo vse, da bi se izboljšali in tako pripravili na nove izzive, saj menimo, da jih bomo zmogli premagati, če bomo le dovolj … dovolj pametni, močni, vztrajni, lepi, bogati … karkoli že se nam zaleze pod kožo.
Postanemo utrujeni, nemirni, nezadovoljni, razdražljivi, obupani ali celo depresivni. Življenje nima več smisla, ni strasti, čara in lepote. Iz dneva v dan živimo eno in isto rutino – sivo in pusto.
Izgubili smo sanje. Izgubili smo upanje, da bomo srečni. Izgubili smo vero vase in v Življenje. Izgubili smo vero, da bomo kdaj celi, da se bo ta razcepljenost, ta raztreščenost, ki jo živimo in se je niti ne zavedamo, končala.
Čas je, da se prebudimo iz tega transa in zajamemo življenje v celoti – z vsem dobrim, kar je, in vsem slabim, kar je.
Odpremo srce in sprejmemo vse svoje pomanjkljivosti in vso svojo veličino, da bi resnično živeli. Objamemo se v vseh svojih omejitvah in nepopolnostih – postanemo bolj človeški. Nič več se ne ženemo za nekim idealom, ki ga tako ali tako nikdar ne bomo dosegli. Sprejmemo se v vsej svoji omejeni človeški podobi in hkrati vemo, da smo nepogrešljivi del tega Vesolja, tega Življenja.
Ko se z odprtim srcem zazremo vase, v svoje življenje, se odpremo za vse lepo, kar nam je všeč in vse, kar odrivamo in zanikujemo, vse pred čemer bežimo. Zaslišimo klic življenja, ki nas vabi, da zaživimo svojega resničnega sebe.
Tistega sebe, v katerega smo se rodili preden so nam dali ime, raso, spol, izobrazbo, socialni status, religijo ali katero koli drugo oznako. Tistega sebe, ki ga Bog ali Življenje ali Vesolje (kakor koli že to imenujete) čaka, da se zbudi in vstane in reče: “To sem jaz! Tukaj sem!”
Kaj bi naredili, če bi vedeli, da ste bili rojeni, ustvarjeni, da storite prav to!
