Običajno, ko smo pridni in dejavni, pa se nikakor ne prestavimo v zaželeni smeri, se tolčemo po glavi in sprašujemo ”Zakaj? Zakaj jaz? Zakaj pa meni ne gre vse tako zlahka kot njej ali njemu? …” In nato ugotovimo, da pravzaprav ni nekaj izven nas zaslužno zato, da nam ne gre vse kot po maslu, ampak, da mi sami oblikujemo svojo realnost, ali bolj ‘moderno’ povedano: manifestiramo.
Kje se zalomi?
Kaj delamo narobe?
Najprej povejmo takole: vedno samo mi sami sebe sabotiramo na tak ali drugačen način.
V ozadju našega uma se vrtijo prepričanja in miselni vzorci, ki oddajajo vibracijo. Če se bojimo zobozdravnika, vemo da od nas kar ”smrdi” po strahu. Podobno se zgodi, ko se v ozadju sproži misel – čeprav je na nezavedni ravni, pa energija vseeno šviga in deluje v nezaželeni smeri.
In kaj zdaj? Težko se je namreč dokopati do teh misli, ki so se oblikovale najverjetneje v otroštvu. Lahko se nam je vtisnil v spomin prizor iz filma ali pa se je v našem otroškem umu ustvarila povezava, ki pravzaprav niti nima neke razumske osnove. Dovolite, da delim svojo izkušnjo ene take misli. Stara sem bila okoli 14 let, ko sem prvič slišala za Leonard Peltiera, ki mu je FBI podtaknil umor. Leonard je bil po krivem obsojen na doživljenjsko zaporno kazen istega leta kot sem se jaz rodila in vedno, ko pomislim nanj, je nekje v ozadju konotacija, ”Toliko časa kot sem jaz živa, je on zaprt – celo moje življenje je zaprt”. Ne mnogo let nazaj, v zelo intenzivni izkušnji, je iz mene bruhnilo: ”Leonard Peltier je zaprt cel tvoj lajf, ti pa po Egiptu hodiš, da te ni sram.” Moj otroški um si je razložil, da ni lepo ali ni prav, da imam dobro življenje, če je pa on v zaporu, kjer ga mučijo vsak dan že od leta 1975, ko je bil prvič aretiran. Da dragi moji, um je fantastično ustvarjalen.
Vprašanje ni Kaj delam narobe?, temveč:
KAKO NAJ SE TEGA LOTIM DRUGAČE?
Tukaj bi želela, da se za hip ustavimo in vas res srčno prosim, da si nikoli nikoli nikoli več ne porečete, da je nekaj narobe, kar počnete.
Ni narobe.
Ne prinaša zaželenih rezultatov oziroma, le drugačne kot bi si vi želeli.
Vedno moramo poskušati biti KONSTRUKTIVNI.
Kadar se jezimo na sebe, pravzaprav uničimo tisto iskrico ustvarjanja in sebe popolnoma negiramo.
Ko sebe negiramo, povemo svojemu umu, da smo itak nesposobni nekaj prav ustvariti, oziroma tako kot je treba. In, ko to storimo, nam naš um seveda več ne zaupa in gre na ‘avtomatskega pilota’.
Kaj imamo v navodilih za uporabo (avtomatski pilot)?
Vse graje naših staršev, kritike iz vrtca in šole, zafrkavanje prijateljev, sosedov, znancev, razočaranja, spomine na trenutke šibkosti, nespretnosti itd. itd. Skupni imenovalec: pazi, da se ti to ne zgodi spet, zato ne poskušaj ničesar novega, ali: DRUGAČNEGA.
Kaj delam narobe? preoblikujmo v: Kako to spremeniti?
No, pa dajmo, prenesite pdf: Kaj delam narobe
Na Vaši poti vam želim veliko dni poguma in AHA prebliskov, ki naj vam pomagajo prebroditi vse strahove in dvome. Naj vsak izmed nas sije točno tak kot je, ker smo vsi sončki.
