Ezoteriko bi morali obravnavati kot celoto in se izogibati prevelikemu poudarjanju izoliranih pojmov. Vendar pa v vseh zgradbah obstajajo zidaki, ki jih lahko izpustimo, ne da bi to vplivalo na njihovo čvrstost – morda pustijo le majhno napako ali pomanjkljivost, ki jo lahko kasneje popravimo.
Obstajajo pa seveda določeni vogelni ali temeljni kamni, ki izpolnjujejo vitalno funkcijo in brez katerih stene ne morejo stati. V ezoterični zgradbi ima takšno ključno vlogo duša.
Duša je nekaj tako neotipljivega, brezobličnega in subjektivnega, da jo resnično težko opišemo z besedami. Morda jo najbolj ustrezno opišemo kot notranjo luč, ki včasih razsvetli celotno bitje. Vendar pa ne bo noben opis omogočil človeku, ki še ni imel stika s svojo dušo, da bi razumel notranji jaz, skritega opazovalca in upravljavca.
Na srečo je med običajnimi inteligentnimi ljudmi le malo tistih, ki se niso kdaj zavedali tega notranjega vladarja. Od tistih, ki so doživeli stik z dušo, pa jih je mnogo, ki zavestno niso prepoznali globljega pomena izkušnje, ali pa še niso dosegli stopnje, ko bi jih zanimal notranji ustroj njihovega bitja in zato o tem predmetu resno ne razmišljajo. Drugi pa si tako zelo prizadevajo za dosežki v treh svetovih človeškega izražanja, se pehajo za materialnimi dobrinami, poskušajo zadovoljiti vsako čustvo in željo ter pridobiti vse znanje, ki bi morda služilo njihovim ambicijam, da si niso pripravljeni vzeti časa za razmislek in meditacijo o globljih in duhovnih straneh življenja. Da, žal je stanje takšno, in čeprav nas to žalosti, si moramo zapomniti, da je vse del Načrta življenja in da se bodo tekom časa – in inkarnacij – vsi ti posamezniki začeli zavedati sebstva, notranjega vodnika in poti življenja.
Duša vsakega posameznika doseže določeno razvojno stopnjo; vsaka duša mora preiti skozi vse možne faze izkušenj, ki jih nudi življenje v materialnem svetu – dobre in slabe, grenke in sladke, in se iz njih učiti, dokler se končno bistvo ne izloči in asimilira iz vsega, kar fizično življenje lahko nudi, dokler ne stopi v ospredje impulz, da bi se umaknili iz treh svetov in se vrnili v očetov dom.
Definicija duše
Študent ezoterike išče definicijo duše, zato poskušajmo razjasniti ta nejasen pojem:
Duša ni niti duh niti materija, pač pa ju povezuje; je vez med duhom in materialnim instrumentom, skozi katerega deluje. Sinonim za dušo je Kristusovo načelo v človeku.
Duša je odgovorna za kvaliteto in značaj življenja ter predstavlja latentno moč izražanja v vseh človeških bitjih.
Duša prispeva samozavedanje in je vir, skozi katerega se oblika zaveda svojega okolja. Stopnja, do katere seže zavedanje, je torej pokazatelj napredujoče integracije duše in instrumenta, skozi katerega se ta izraža.
Duša predstavlja načelo čutenja in inteligence v človeku, kar se kaže kot um in mentalno zavedanje; prinaša sposobnost razlikovanja, analize, razločevanja in odločanja.
Duša je neumrljiva. Ko določeno življenje izpolni svoj namen, se duša umakne, fizično telo ‘umre’ in razpade, duša pa se vrne na svoje ravni.
Neumrljiva duša je vez med zaporednimi inkarnacijami, zatorej predstavlja kontinuiteto. S tem, ko duša povzema in asimilira bistvo izkušenj, ki jih je pridobila v vsaki inkarnaciji, je pobudnik razvoja in evolucije zavedanja.
V ezoterični literaturi se pogosto govori o lotosu duše, kar je le simbolna predstavitev duše, ki se nahaja na tretji podravni mentalne ravni.
Nazorna slika duše kot ‘dragulja v središču lotosovega srca’, ki jo obkroža devet cvetnih lističev, je dejansko zelo primerna. Preden se duša prebudi, je cvetni popek zaprt in devet lističev, ki so razporejeni v treh koncentričnih krogih ali spiralah po tri lističe, tesno objema in skriva dragulj v središču. Z vse večjim duhovnim razvojem pa se korak za korakom in v vsakem novem življenju drug za drugim začenjajo razpirati posamezni lističi, ki izžarevajo barvo in svetlobo. Ko človek doseže ‘popolnost’ v svoji zemeljski karieri, je devet lističev polno odprtih in čudovitih barv, s čimer poudarjajo bleščeči dragulj v središču, ki se takrat razkrije.
Tibetanec pravi, da je nemogoče narisati ustrezno sliko lotosa duše, ko je ta v celoti razprt in izžareva bleščeči ogenj ter se iskri zaradi tokov energij, ki nenehno vibrirajo in ga vitalizirajo. Vsi lističi se bleščijo v trepetajočem ognju in utripajočem življenju – ta vitalnost pa se zrcali v lepoti dragulja v središču. Žareči dragulj izžareva tokove energij, ki se lahko usmerijo v katerokoli središčno točko v sistemu, ki ga koordinira.
Kavzalno telo
Še en termin, ki se pogosto uporablja v ezoteričnem pisanju in ga moramo pojasniti, je ‘kavzalno telo’. Tudi tu gre za čisto simbolno predstavitev dokaj nejasnega pojma. Gre za ‘tempelj duše’; božansko skladišče, kjer je uskladiščeno in nakopičeno bistvo življenja, dobro in vredno, ki se je shranilo iz izkušenj mnogih življenj. Gre torej le za simboličnega nosilca duše, ki služi kot centrala, katera prejema in oddaja. Nabrano bistvo se shrani v kavzalnem telesu ob koncu vsake inkarnacije – tisto, kar je dobro, se tako prenaša naprej iz življenja v življenje.
Avtor: Aart Jurriaanse
www.share-international.net
