V življenju smo zelo naučeni, da gledamo objekte zavesti. Zato se z njimi ukvarjamo, z njimi žongliramo, manipuliramo. Zelo malo se nas ukvarja z ozadjem teh objektov, torej tistim, kar je za njimi.
Seveda, saj smo vajeni, da čutimo čustva. Vajeni smo da mislimo misli. A to ni vse. To so le objekti, ki se pojavljajo v zavesti, niso zavest sama. Zavest je tista, ki zrcali v sebi vse te aktivnosti in se na njih odziva.
Ni vse tako, kot izgleda. Mnogo jih govori o zavesti, a dejansko le opisujejo objekte zavesti, ne pa zavesti. Zavest ni objekt, vsaj ne klasičen, ker če bi bila, bi izginila tudi, ko bi izginil objekt, torej čustvo, misel, spomin ipd.
Zavest je ves čas prisotna, je neskončna, nima časa, ne prostora in zato se je ne da izmeriti, kar se pa da, se ji da določiti to, koliko ima v sebi tistega, kar nas ovira pri tem, da bi prišli v zavestno stanje, takšno popolno, brez vseh potreb in načinov, ki bi nas vodili kamor koli, torej v neosebno stanje.
Da, zavest je neosebna in iz te neosebnosti deluje. Daje sama sebi, sebe. In ko tega več ni, potem samo je. Objektna resničnost je pa nekaj drugega. In vsekakor lahko z njo opišemo popolnost, vendar iz osebne perspektive.
Če pa jo želimo v popolnosti opisati in povedati, da je takšna in takšna, pa moramo iti v neosebni vidik, a takrat izgubi vse lastnosti, saj jih nima. Zavest je vedno čista, vedno vsemogočna, vedno brezčasna. In je to, kar je, torej brez potrebe, da bi bila to ali ono. Le ljudje si želijo, da bi bila to ali ono in takrat pozabijo, da zavest ne more biti to ali ono.
Ozadje za objekti je zavest, ne tisto pred njimi, in ne tisto med njimi. Je tista, ki zrcali objekte. Objekti pa so tisti, ki ustvarjajo razdaljo. No, ne objekti, vendar pa osebni občutek. In osebni občutek, je pač osebni občutek, ki želi, da je nekaj tako ali tako. Osebni občutek je pač osebni občutek in zavest je neosebna. Težko je to dojeti in ko dojamemo, takrat objekti izginejo. Objekti so tukaj, da nas spominjajo na zavest, ne zato, da bi bili zavest sama. Tudi gibanje.
