Kaj nam govori energija?

Energija se včasih obnaša na zelo čudne načine, a izid tega je zelo predvidljiv.

Če namreč dolgo časa bežimo od sebe, dolga življenjska obdobja, se ne želimo soočiti sami s sabo in svojo potrebo pobegniti iz tega sveta, se nam to lahko začne v energiji tudi zrcaliti na fizičnem nivoju. Nekateri postanejo kratkovidni, nekatere izdajo misli, ki imajo zelo kratek rok trajanja v spominu, nekateri se umikajo svojim čustvom, ker so enastavno postala preveč otipljiva in preblizu temu, kar oni zaznavajo v možganih kot zunanji svet, nekaterim, ki pa še niso tako zelo prepleteni z mislijo na globoki strah, pa se morda to le zrcali v raznih akutnih stanjih, ki nimajo še izraza v telesni fiziologiji.

Kakorkoli že, vsi imamo veliko priložnost, da prepoznamo, kaj se dogaja z našo enerigjo, tako tisti, ki se umikajo sami sebi, kot tisti, ki mislijo, da morajo poriniti svojo energijo v svet in mu pokazati, kakšni pravzaprav so. Da, tudi tisti, ki po domače povedano ‘rinejo’ s svojo energijo v svet, imajo težave, le da so te obrnjene v nasprotno smer. V fiziologiji telesa se to morda izrazi kot daljnovidnost, saj želijo videti one stvari, ki so daleč, v čustvih so morda zelo prevladujoči in dominantni (niti ni nujno, da agresivni, a želijo, da se jih čuti), kaj lahko pa se tudi zgodi, da začnejo to svojo potrebo izražati kot občutek manjvrednosti.Vsak od nas ima vedno vsaj delček drugega aspetka, torej malo tega, malo onega. Vprašanje samo je, kateri prevladuje na fizičnem nivoju in kateri v verbalnem oz. čustvenem izrazu. Vsi smo zelo prepleteni s tema dvema aspektoma in vsak od nas poizkuša skozi svoj dinamični izraz postaviti oba na svoje mesto. A zadeva včasih ni tako zelo preprosta. Naš izraz v svetu k temu lahko definitivno pripomore, a dostikrat se gre za zorenje, odraščanje. In to ne česar koli, gre se za odraščanje duhovnega aspekta našega življenja.

OGLAS

Duhovni aspekt, no, z njim je prepredeno celotno naše bitje, nekateri bi tudi rekli vsa naša energetska telesa. In če le ta ni pripravljen, da se iz njega izpustijo napetosti, katerim nekateri tudi pravijo karma, potem se to pač ne more zgoditi.

Človek sicer lahko duši dinamični izraz, se odpoveduje, kar vsekakor pomaga k temu, da se v duhovnem aspektu življenja nekaj začne gibati nasproti temu, da se težava dokončno prepozna in integrira v življenje, a največkrat je takšno in drugačno dušenje le namenjeno temu, da se ne vidi nekaj drugega, kar je pomembno za razrešitev celotne stvari v duhovnem polju. Če namreč skozi dušenje sebe, zanikamo našo primarno naravo veselega, ustvarjalnega, živega ipd. človeka, nam to vsekakor ne bo pomagalo, prej nas bo oviralo pri našem nadaljnjem razvoju, saj bomo sčasoma v naše življenje pritegnili aspekt, ki nam ne bo pomagal izživeti sebe in med tem, ko bomo živeli sebe prepoznati tega kar smo prišli prepoznat.Noben človek ne ve, kako živeti življenje, to lahko le sluti in dobro je, da gre v smer, kamor ga ta slutnja pelje. Napake in težave, ki nas čakajo na poti, niti niso toliko pomembne, saj se bomo ravno skozi njih naučili to, kar smo se prišli naučit. Na svetu ni človeka, ki bi se karkoli naučil v trenutku. To je lahko le prepoznal zaradi nečesa, kar je doživel.

Ko hodimo tako po svoji poti po življenju, je dobro biti odprt in dovoliti, da se zgodi kar se pač mora in ne hlastati za tistim, kar se noče zgoditi, kajti če bomo na silo preusmerjali svojo pot, bomo morda v sebi ustvarili še več napetosti.

Sicer je ta napetost lahko dobra stvar, a le v primeru, če vodi do spoznanja, do prepoznave, zakaj ravnamo kot ravnamo. Če pa do tega ne pride, da prepoznamo namreč, potem pa je drama, ki jo igramo, najverjetneje odraz naše akutnosti in vodi z novimi in novimi ponovitvami do vedno večje kroničnosti.