Dotikanje je univerzalni jezik ljubezni in pripadnosti. O tem sem razmišljala, ko sem gledala izjemno tankočutno sekvenco v filmu Sivolasi žigolo (Fading Gigolo), ko je pripadnico skrajno pravovernih Židov naš naslovni žigolo dotikal, ko jo je masiral.
Kaj povzroča dotik? Mravljince po koži, rdečico, poželenje, ljubečo pripadnost, željo po več.
Dotikamo se nežno. Majhen dotik naše noge na drugo nogo, prsta na ustnice, gole kože enega človeka na kožo drugega, preplet rok v objemu. Vse to so dotiki. Vsakdo od nas hlepi po dotiku in si ga želi. Potrebujemo objem, ki je seveda tudi dotik nas z drugo osebo. Tolažba, Umirjenost. Sprejetost. Vedno je želja po še več dotikov, po tem, da nismo osamljeni in sami nekje pozabljeni. Dotiki so neprecenljivi. Se zavedate tega? Kdaj ste se nazadnje z nežnostjo in ljubeznijo dotaknili svoje žene? Svojega moškega? Ko vaju je dotik odnesel v morje strasti in želje po še?
Vsi vemo, da psi (sama imam psičko pasme pit bull in ona bi se po cele dneve samo božala, se pravi, da se jo dotikam z ljubečo naklonjenostjo, ko se tišči ob mene) in drugi nam ljubi domači živalski prijatelji neskončno uživajo v dotikih. Božamo jih po dlaki, ljubkujemo, šepetamo in tako izkazujemo našo ljubezen temu bitju, ki je odvisno od nas in ki nas gleda kot največji objekt njihove, sicer živalske ljubezni. Menite, da je kaj drugače z nami, ljudmi?
Ni, le nekako smo se izgubili v morju drugih impulzov in informacij, pomanjkanju časa in morju izgovorov, zakaj se več ne dotikamo eden drugega. Včasih je videti, kot da bežimo pred tem, da bi se bilo treba koga dotakniti, pobožati, se mu posvetiti. Kot da je to malce sramotno. Ali se pač ne spodobi. Ali pa bi v vas sprožilo čustva, ki jih tlačite ali se jih bojite. In je seveda bolje vse skupaj potisniti v globine duše in srca, ker le tako lahko kontrolirate svoje gibe in izraze na obrazu ter kretnje, ki bi verjetno zelo hitro prešle v božanja in dotikanja.
Kako lepo mi je nekaj dni nazaj en dober prijatelj povedal, da kaj se mu zgodi, ko ga žena v postelji zgolj rahlo in mimogrede dotakne. Postane v sekundi popolnoma prevzet in jo želi vzeti v naročje in biti zgolj in samo njen. Samo od njenega hipnega dotika pod rjuho. Dotiki so vsemogočni.
Seveda vsi vemo, da otrok v naročju starša najde vedno največjo uteho za vse, kar se mu pripeti hudega in bolečega. Dotikamo se nebogljenega bitja, mu pihamo na obtolčeno koleno in ga stiskamo k sebi, da ga zaščitimo pred zunanjim svetom in ga tolažimo, tudi brez besed lahko. Dotiki so univerzalni, vedno polni ljubezni in pozornosti.
Sedaj pa naloga za vas, dragi moji bralci. Bodite pozorni na svoje telo in njegov odziv, ko se vas kdo dotakne, ki vam je blizu, ki si ga želite. Kako reagirate? Kaj naredite kot vaš odziv? Ali pa kako se vi približate drugi osebi? Kako se je dotaknete? Kaj ob tem občutite? Kje, v katerem delu telesa? Vam je prijetno ali bi rajši zbežali? Seveda govorimo danes o ljubečih dotikih ljudi, ki jih imamo radi in ki so nam pomembni.
Ko se stisnete v objem, ali vam je prijetno? Se počutite varni? Prav je tako. In ob tem prosim ne razmišljajte, kaj je prav in kaj ne, ali se spodobi in kaj bodo drugi rekli. To nima nobene zveze s tem, da se vi želite dotikati osebe, ki vam veliko pomeni. Bodite vi in se predajte brez kalkulacij. Vzemite dotike in jih dajte nazaj! Uživajte sami v dotikih in povzročajte užitke osebi, ki se je dotikate.
