Začnimo provokativno: družba danes potrebuje več alfa moških, vendar celostnih alfa moških!
Teorije o alfa moških, ki smo jih popularizirali na podlagi raziskovanja živalskega sveta, so se izkazale za napačne. Kvalitete alfa samca niso le dominanca, moč in odločnost, značilne za plenilce iz živalskega sveta, temveč tudi in predvsem kvalitete vodje, ki vodi, ščiti in ljubeče skrbi za svojo družino ali skupnost.
Alfa moške v popularni kulturi vidimo kot “prave moške” ali pa kot “neumne mačote”.
Ljudje imamo radi poenostavitve. Predalčkanje sebe in okolice nam ponuja nekakšno navidezno miselno varnost in občutek večje kontrole v življenju. Ko pride do vprašanja in pogovora o moških in moškosti, prevladuje par kategorij, od katerih prednjačita dve: “alfa” in “beta” moški. Po eni strani je “alfa” moški postal svojevrsten kulturni mit oziroma ideal h kateremu stremi marsikateri moški in si ga želi marsikatera ženska. Močen, seksi, odločen, s stilom – kot popularna ikona James Bond … Na drugi strani pa lahko opazimo do “alfa” moških tudi določen odpor, saj jih marsikdo ocenjuje kot egoistične mačote, polnih samih sebe in njihove težnje po dokazovanju dominance.
Poleg alfa dominantnih naj bi obstajali tudi beta – povprečni in prijazni moški.
Vrnimo se k mitu o “alfa” in “beta” moških in kako ga razlaga popularna kultura. Mit gre nekako takole: obstaja alfa moški, ki je na vrhu družbene lestvice. Je dominanten, samozavesten, uspešen, močan, karizmatičen, privlačen, je vodja. Opisujejo ga kot “pravega” moškega. Za razliko od “beta” moškega, ki je povprečen, sramežljiv, šibak, brez prave življenjske strasti, je prijazen in ugaja drugim, beži od problemov, nima hrbtenice ter igra žrtev.
Poenostavljanje in predalčkanje moškosti lahko vodi v nezdrave in neuspešne odnose.
Omenjeno razlikovanje izhaja iz opazovanja in raziskovanje živalskega sveta (npr. volkov in šimpanzov). To o moškosti slika zelo črno-belo predstavo. Si preprosto “alfa” oz. najverjetneje “beta”, ker “alfa” pač ne more biti vsak. Problem takšnih mitov je poenostavljanje različnih vidikov in dimenzij moškosti. Prav tako omejujejo predstavo in možnosti, kaj vse moški lahko postane in katere kvalitete lahko pri sebi razvija.
Takšno poenostavljeno razlikovanje je ozkogledo in nevarno, saj lahko vodi v nedelujoče psihološke vzorce v življenju marsikaterega moškega. Ko definiramo samo dva tipa moškosti, moškega nezavedno spodbujamo k omejenemu naboru delovanja in pričakovanega obnašanja, kar navadno vodi v nezdrave in neuspešne odnose, tako romantične kot poslovne.
Razlikovanje alfa in beta moških izhaja iz raziskovanja volčjih krdel v 40. in 70. letih.
Mit o alfa in beta moškemu izvira iz dela dveh raziskovalcev (Rudolph Schenkel in L. David Mech), ki sta v 40tih in 70tih letih preučevala obnašanje volkov v živalskih vrtovih. Na podlagi opazovanja sta zaključila, da se volkovi medsebojno borijo za status v krdelu, kjer na koncu zmaga “alfa” par – alfa samec in alfa samica.
Leta 1970 je izšla knjiga “Volk” (The Wolf), ki je opisovala dinamiko alfa in beta volkov, dinamiko vodij in podrejenih v volčjih krdelih. Oba raziskovalca sta to dinamiko opisovala kot tekmovanje za status, kjer alfa volkovi veljajo za dominantne, agresivne in nasilne in te kvalitete uporabljajo, da postanejo vodje krdela.
Popularna kultura je hitro prevzela koncept vodij – alfa volkov, še posebej razlikovanje med alfo in beto in ga prenesla na človeka – še posebej na moške. Počasi se je začel oblikovati mit in drža, da je za pravega “alfa” moškega značilna dominanca, da si vzame kar si želi in kar mu pripada ter da se nikoli ne opraviči za nič. On je vodja in pika.
Raziskave alfa in beta volkov so se izkazale za napačne.
Začel se je rojevati mit o alfa moškem, kot ga lahko zasledimo v filmih, člankih, najbolj pa tudi v vsakodnevnem življenju. Ta ideja ima “samo” en problem. Ugotovitve raziskav so bile napačne.
Novejša dognanja in raziskave volkov po letu 1970 so pokazale povsem drugačno sliko. Ko so raziskovalci začeli opazovati volkove v divjini, v njihovem primarnem okolju, so ugotovili da krdela sestavljajo majhne volčje družine in ne posamezni volkovi obeh spolov.
Alfa samec in samica sta dejansko starša družine, za katero skrbita in jo varujeta. Alfa samec v tem primeru ne tekmuje z volkovi v svojem krdelu, temveč jih hrani, jim je je mentor in jih uči odraščanja. Odraščanje vključuje seveda tudi ravsanje, kar je pomemben obred med očetom in sinovi. Alfa samec pokaže tudi agresivnost in dominanco, vendar največkrat v primerih, ko je ogrožena njegova družina.
Alfa volk je lahko napadalen in odločen, ko to zahteva situacija. A večino časa ne bo vodil z glasno dominanco, agresijo, temveč z mirno močjo, občutkom in srcem. Eden izmed raziskovalcev volkov, Rick Mcintyre, je zapisal: “Glavna kvaliteta alfa volka je tiho zaupanje in tiha samozavest. Ve, kaj mora narediti. Ve, kaj je najbolje za krdelo. Vodi z zgledom. To mu je naravno. Ima pomirjujoč vpliv na druge.”
Iz živalskega sveta se lahko ogromno naučimo, živali so nam lahko velik navdih in inspiracija. Pomembno je le, da imamo glede njihovega sveta in življenja celovitejšo sliko in realnejšo predstavo. Kvalitete alfa volkov nas lahko pritegujejo in nam pomagajo pri razumevanju in iskanje lastnih moških kvalitet. Za volkove že tisočletja velja njihova divja in plenilska narava. To je za moškost močan simbol bojevnika, svobode, divjosti in žilavosti. Je pa to samo ena stran volkov in tudi samo ena stran, kaj pomeni biti moški.
“Alfa” pomeni moč, ki ščiti in ne agresijo, ki dominira. Prav tako pomeni skrbnika in mentorja.
Alfa volkovi so lahko divji, agresivni in plenilski. So pa tudi zaščitniški, družinski in nežni. Če želimo resnično postati alfa moški, kot so to alfa volkovi, to pomeni da moramo iti onkraj dominantne, mačistične in statusne alfe predstave o moških, ki si podredi vse kar hoče.
Da bomo resnično »alfa«, moramo postati tudi predani ljudje naših skupnosti, bodisi naše lastne družine, skupine ali pa projekta. Alfa pomeni ljubečega, zaščitnega očeta ter varuha, ki skrbi za svojo okolico, da se razvija in da jo zaščiti, ko je potrebno.
Alfa volkovi nam pri tem lahko služijo kot totem – živalski simbol, ki nam pomaga na naši poti. Volkovi tulijo, ko zbirajo svoje mladiče in družino pred in po lovu, ko jih opozarjajo na nevarnosti, jih iščejo sredi nevihte ali ko potujejo preko neznanih pokrajin. Ne gre za klic jeznega, osamljenega, agresivnega volka, temveč za klic očeta in vodje, ki vodi, usmerja in ljubeče skrbi za svojo krdelo.
Družba vsekakor potrebuje več alfa moških, vendar celostnih alfa moških – vodje in očete. Za moške, ki to berete, verjetno sami čutite ali vaša moškost potrebuje več kvalitete moči in žilavosti, da ste močni zase in za druge, da imate svojo držo ali pa potrebujete več kvalitete srca in nežnosti za svoj krog ljudi, ki jih imate radi.
V družbi si želimo videti in spremljati več moških, ki imajo moč, da si ustvarijo svoje družine in projekte ter jih čez življenje vodijo ljubeče in z močjo. Želimo si moške, ki nenehno krepijo svoje vrednote moškosti, da so varuhi, ustvarjalci in skrbniki, ko se soočajo z izzivi zunanjega sveta ter moške, ki znajo svojo moč uravnovesiti z mehkobo sočutja in nežnosti, ko gre za njihove družine in ljudi, ki jih imajo radi.
Moške skupine
