Mnogi starši me v Svetovalnici vprašajo: »kaj pa to sploh je meja«, ko kar naprej poudarjam, kako pomembno je otroku dajat meje. Pa ne samo otroku, meje moramo postavljati tudi sebi, pa tudi partnerju in ljudem, s katerimi smo v vsakodnevnih interakcijah. Mnogi ljudje sploh ne vedo, kako jo postaviti, ker ne vedo, kaj naj bi meja bila.
Dovolite mi, da bolj natančno pojasnim, kaj jaz pojmujem s pojmom »postaviti mejo«. Poudarjam, da je to moje videnje, ki se mi obenem zdi zelo pomembno za zdrav razvoj otroka, če mislimo na vzgojo otroka, prav tako pa je pomembno v partnerskem odnosu, ko morata partnerja slej kot prej definirati svojo zvezo prav s postavljanjem mej.
Danes bom poudarila predvsem vidik meje pri otroku, saj je brez tega izjemno negotov in ogrožen. Potrebno se je zavedati, da postavljanje mej pomeni, da za svojega otroka delamo najboljše možno, ko ga učimo in navadimo, da se počuti varnega v okviru danih mej. Namreč, majhni otroci potrebujejo jasna in konsistentna pravila, ki jih ponavljamo toliko časa, da jih otrok ponotranji, jih sprejme in se po njih vede v določeni situaciji. Ta pravila so pravzaprav meje, ki mu omogočajo varno gibanje, raziskovanje in seveda imajo otroci v svojem programu, da poskušajo naše meje vedno znova kršiti in jih rušiti.
Tukaj je zelo pomembna vloga starša, ki določene meje vedno znova postavlja. Seveda naj se otroku pove, da je neko pravilo (na primer hoditi čez cesto po prehodu za pešce, odhod v posteljo ob točno določeni uri in še nešteto drugih) nujno potrebno za zdravo in varno življenje. Mi starši moramo na danih mejah vztrajati.
Kaj se zgodi, če otrok poruši mejo, starši pa je ne znajo več vzpostaviti?
Otrok postane nemiren, ker se ne počuti več varnega, saj lahko eksperimentira na področjih, ki jih ne pozna. Za zdrav razvoj v odgovornega in kvalitetnega človeka pa otrok potrebuje usmeritve in napotke, ki so vsebovani v mejah.
Se vam zdi to komplicirano? Je pa ni. Komplicirano je takrat, ko nismo prepričani v svojo starševsko kompetentnost opravljanja naloge vzgoje in ko ne vemo, kaj to sploh pomeni bit starš. Preveč se zanašamo na napotke drugih pomembnih in smo v tem procesu pozabili na poslušanje samih sebe in svojih notranjih občutkov, ki nam vedno povedo, kaj je v neki situaciji najboljše možno narediti.
Kaj se zgodi, ko otrok ni imel trdno definiranih meja s strani staršev in je odrasel?
V fazi najstništva takšni otroci iščejo potrditve v družbi vrstnikov, ki so prav tako »izgubljeni« na svoji poti iz otroštva v svet odraslih. Izrednega pomena za mladostnika je, da ve v vsakem trenutku, da ga čaka varen in ljubeč dom s starši, ki zahtevajo spoštovanje zastavljenih mej. Staršem najstnikov svetujem, da skupaj z njim opredelite meje, torej oblikujete dogovor, ki se ga držite tako starši kot vaš otrok, ki postaja odrasel. S tem prevzamete vsak svoj del odgovornosti, ni več izgovorov, da nisem vedel, da mi ni bilo povedano, da tega nisem slišal in podobno.
Večino konfliktov med starši in najstniki povzroča raziskovanje mladih ljudi do kam sežejo meje. Tisti starši, ki so vzpostavili avtoriteto po sebi imajo v tem obdobju ogromne težave, kar ne morejo razumeti, da je poprej »priden« in »ubogljiv« otrok postal tako naporen, razdražljiv in živčen. Zakaj?
Ker odraščajoči otrok išče svoje mesto v svetu odraslih, nima pa še opredeljene svoje pozicije moči, želi s izzivanjem prisiliti starše, da mu postavijo mejo. Tako se počuti varnega. Poslušajte ga.
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
