Kaj sploh pomeni ozaveščanje iz vidika zavesti in kdo koga ozavešča

OGLAS

Ozaveščanje je pomoč nekomu, da bi sprevidel. Ta nekdo je lahko nekdo zunanji ali pa notranji. V obeh primerih pa se naslavlja, ne boste verjeli, nižjo zavest.

Nižja zavest je um, saj je um tisto, ki ga opazuje višja zavest, torej tisti, ki je zares zavesten (višja zavest). Mi vsi, vsak od nas in vsi skupaj smo polje zavesti, ki je zavestno. Tu se je vedno dobro vprašati kdo je ta, ki je zavesten, kajti vsi tisti, ki se nahajajo v njem in zahtevajo zavestnost, so le odsev tistega višjega, ki se zaveda vseh, ki se nahajajo v nižjem polju.

Zavest je polje z brezmejnim objektom, brezmejnim prostorom in brezmejnim časom. Še več, to polje je v popolnosti prebujeno v občutek Jaz sem. Biti prebujeni v občutek Jaz sem oz. v neposredno izkušnjo Jaz sem pomeni, da ni med mano v prvi osebi in med tem kar trdim, torej prebujenostjo nobenega drugega objekta.

OGLAS

Objekti so vse kar se pojavlja v naši zavesti in se mi tega zavedamo. Torej je to nekaj, kar ni neskončno, vseprežemajoče, brezčasno temveč je nekaj lokalizirano na osebno zavest, torej na občutek jaz sem.

Bodite pazljivi na veliko in malo črko pri besedici jaz. Gre se za pomembno razlikovanje. Prvi Jaz, torej z veliko črko opisuje vseprisotno, vseprežemajoče. To je polje čistega zavedanja, zavesti, ki se zaveda sebe kot čisto obstajanje brez vseh modifikacij uma. Torej se v njem ne dogaja premikanje v smislu namenske zavesti.

Medtem pa, ko govorimo o malem jazu, pa govorimo o odreflektirani zavesti polja čiste zavesti. Um nikoli ni čist, saj je vedno polariziran. V njem je vedno gibanje. Bodisi so to misli, čustva, občutki, ideje, koncepti, ali pa se preprosto giblje kot neka tavajoča sila, ki se nahaja znotraj večje zavesti na podlagi notranjih tendenc, ki so prenešene.

Večni, čisti zavesti se pravi Šiva, tej malo ožji, ki je dinamična pa Šakti. To sta dva aspekta, ki so ju identificirali v indijski filozofiji, mi ju pa uporabljamo vzajemno, izmenično in skladu s tem, kako si ju predstavljamo.
Do njunih “lastnosti” oz. tega, kaj v resnici sta, so prišli skozi dolga tisočletja meditacije, opazovanja notranjega gibanja, debatiranja ipd. Na vzhodu obstajajo razne šole zavesti. Ena je Budizem, pa Višnavaizem, pa Tantra, pa Atrologija, Vedanta in še mnoge druge. Vsaka ima svoj pogled na to kaj se dogaja, saj vsaka prihaja iz svojega gledišča od kod gleda.

Najgloblje je zavest razdelana v Vedanti oz. bolj natančnejše v Advaita Vedanti, vse kar razlagajo, razlagajo skozi neposredno izkušnjo, ki jo lahko izkusi vsak. In tako je tudi prav, saj če ne izkušamo, potem samo verjamemo v verzijo nekoga, ki pač je ali ni osvojil znanja, povezave, prežetosti ipd.

Torej, ko govorimo iz svoje osebne perspektive, osebnega pogleda, vedno govorimo iz uma, torej iz nižje zavesti. Gibanje nižje zavesti je nekaj, kar je zelo divje, želi biti samostojno, se želi postavljati nad nekoga, ali pod nekoga, posreduje svoje informacije takšne, kot jih sam osebno vidi. Medtem pa, jo je višja zavest, zavest zavedanja vsega in se ne giblje.

Namenskost prvo omenjene, torej jaz-zavesti, je očitna saj osebna perspektiva vedno zahteva občutek “jaz sem”, torej občutek osebne travme, čustva, občutka, pogleda, česarkoli že. In ko govorimo iz osebne perspektive drugim jim, poizkušamo nekaj dopovedati. “jaz sem” se hoče izraziti in hoče biti razumljen, hoče biti slišan.
Zelo malo je takšnih, ki ne želijo biti slišani, ko ozaveščajo, saj se to po navadi počne z namenom, da so slišani. Želijo, da jih slišijo, da drugi sami ugotovijo to, kar oni že morda so ali ne. Um, ki je zelo dinamična sila, lahko pričara mnoge perspektive in mnoge pojavnosti, ki niso v popolnem stiku z višjo zavestjo, saj je preveč absorbiran v sebe, vsaj kar se tiče ozaveščanja in potrebe po biti slišan za “dobrobit” nekoga.

Ozaveščanje je namenska dejavnost, ki se sproži z nekim namenom nekomu nekaj povedati, posredovati, dopovedati. Kot končen cilj ima vedno nekoga ozavestiti, kar pomeni, da nagovarja tiste, ki ne vedo za osebno resnico tistega, ki ozavešča.

Kakšen koli že je namen, je to še vedno namen, ko nekdo želi nekomu nekaj posredovati iz svoje osebne zakladnice znanja. Ponavadi je to posredovano, ker nekdo vidi, da nekdo drug tega ne ve, in čuti, misli, čustvuje ipd., da bi to koristilo za njega.

Če je to ponujeno brezpogojno, torej tudi brez dodajanja svoje osebne perspektive temu kar ponujaš, to lahko vidi v ‘ozavestitev’, ki je na višjem nivoju razumevanja, ki ga ta posameznik, ki se mu posreduje informacija, ki ima nekaj novega zanj. Če pa je ponujeno pogojno, torej tako, da je temu toku zavesti, pa kakršen koli že je, višji, nižji, dodana osebna perspektiva (npr. vsi bomo umrli, glejte kaj nam počnejo ipd.), potem pa je zelo težko, da se zgodi preboj na višji nivo zavesti, saj ta, ki posreduje ne posreduje iz višjega nivoja zavesti in je v popolnosti na tistem nivoju, kjer to posluša, in to razume kot nekaj, kar ga nagovarja iz višjega nivoja.

Težava pri tem zadnjem, pogojnem ponujanju je v tem, da so vanj ujete še vse druge informacije, objekti zavedanja, na katerih meditira s svojim umom, pa če to hoče ali ne. Vsi mi namreč meditiramo na nečem. Bodisi je to ena misel ali pa več misli. Ena misel nas lahko odpelje do prepoznave onega kar se nahaja za njo dosti hitreje, saj je že ustvarjan nek prostor miru, ki spoznanje omogoča. Tega ne moremo reči za prostor, ki je zapolnjen z objekti zavedanja, ki jih je več kot eden in imajo zelo močan naboj, da nekam kažejo.

Težava pri nižji zavesti je ravno njena namenskost, in potreba po mešanju, zamegljevanju ipd. Vedno, ko nekaj izrazimo in ima to našo osebno perspektivo (mali jaz), je to popacano z našo osebno perspektivo. To je približno, ko da bi v čisto sobo spustil dim in bi prosil, da slikar, ki se v njej nahaja nariše tvojo podobo čisto takšno kot je sedaj brez dima.

Nemogoče. Zato se je pri ozaveščanju dobro ogibati osebnega, osebne perspektive, osebnih pogledov, kajti četudi bo človek na drugi strani to razumel, obstaja velika verjetnost, da bo razumel in bo opremljen samo z vašim siljenjem, pritiskom, informacijo ipd.

Vedno je dobro povedati, da se gre za mojo lastno perspektivo, kajti če ne, lahko to človek vzame za resnično informacijo, ki opisuje dogajanje znotraj ali zunaj, če že govorimo o ozaveščanju.

Ozaveščanje je zelo osebna stvar, ki nima nič za opraviti z drugimi. Ta proces se mora dogajati in zgoditi znotraj vsakega posameznika. In če je ta proces kontaminiran s čustvi, mislimi, občutki, dejanji, idejami, konteksti, koncepti, spomini drugih ljudi, potem nikakor ne more priti do popolnega preboja, ki bi te peljal v višje razumevanje tega, kar bi ti naj bilo posredovano kot objekt ‘ozavestitve’.
Dobro je paziti na um, ki izraža, da te hoče ozavestiti o nečem, kajti če ne, bomo morda ozaveščeni v nekaj drugega, kot smo si želeli.