Ne zanikajmo težav

Ko človek ne zmore več nadzirati svojega vdajanja snovem ali posameznim vedênjem, s katerimi sprošča napetost in stres, govorimo o odvisnosti. Gre za kronično bolezen, ki ima – če ni pravočasno zdravljena – katastrofalne posledice za človekovo življenje. Abstinenca je prvi pogoj treznosti, vendar jo lahko dosežemo le s korenito spremembo življenja. Ta obsega vnovično vzpostavitev življenjskega ravnovesja ter telesnega, duševnega in duhovnega zdravja.

Trezno življenje je ustvarjalno, napolnjeno z namenom in smislom. Doseže ga lahko vsakdo, če se le trdno odloči in mu sledi vsak dan posebej.

Številni ljudje se zaradi življenjskih izkušenj, ki v njih sprožajo strah, tesnobo, jezo, občutke manjvrednosti in druga negativna čustva, znajdejo v hudi življenjski stiski. Včasih je drama, ki poteka v človeku, tako silovita, da ta preprosto ne vzdrži notranje napetosti in v pomanjkanju drugih, zdravih oblik upravljanja s stresom in sproščanja, poseže po kemičnih sredstvih ali vedênjih, ki ga kratkotrajno, začasno umirijo in mu izboljšajo počutje. To postopoma pripelje do odvisnosti od njihove prisotnosti v telesu oziroma v prisilno (kompulzivno) iskanje boljšega razpoloženja.

Odvisnost je kronična, dosmrtna bolezen, ki človeka zaznamuje na vseh področjih življenja; to zaradi nje uide njegovemu nadzoru in je vse bolj kaotično. Zasvojenost s katero koli kemično snovjo (alkohol, nikotin, kokain, sladkor …) ali z vedênjem (kompulzivno nakupovanje, laganje, igralništvo, zasvojenost s seksom …) se razvije postopoma, z zavestnim iskanjem priložnosti za uživanje te snovi ali izvajanje posameznega vedênja, ter z neugodjem, ki sledi, če tega ni na voljo.

OGLAS

Človek sčasoma izgubi nadzor nad pogostnostjo tovrstnega pomirjanja, zato poskuša svoje početje na različne načine osmisliti. Večkrat poskuša s tem prenehati, vendar so vsi napori volje zaman, zato ga muči močan občutek krivde. Svojega življenja ne obvladuje več, občutki manjvrednosti in krivde pogosto preidejo v depresijo, zaradi česar začnejo razpadati odnosi z drugimi ljudmi. Zasvojena oseba se zaveda, da ima težave, vendar pogosto ne ve, kako iz začaranega kroga zasvojenosti. Predvsem pa dolgo zanika, da ima težavo, zaradi česar se bolezen še bolj razvija.

Abstinenca, prvi pogoj na poti k treznosti

Abstinenca, torej opustitev vnašanja pomirjajočih snovi v telo ali posameznih oblik vedênja, je prvi korak k ozdravitvi od vseh oblik zasvojenosti. Ko se prenehamo opijati oziroma tako ali drugače drogirati, začnemo zdraviti škodo, ki smo jo v obdobju zasvojenosti povzročili svojemu telesu, umu, odnosom in duhu. Odvisnost naredi človeka tako rekoč norega; to pomeni, da nismo zmožni uporabljati svoje pameti tako kot sicer. Odvisnost sproži destruktivno razmišljanje in nezmožnost za upravljanje s čustvi, obenem pa uniči našo zmožnost za racionalno mišljenje in odgovorno nadziranje svojega vedênja.

Ozdravitev pomeni temeljno spremembo dosedanjega življenjskega sloga. Svoje življenje moramo v celoti urediti na novo, na osnovi drugačnih načel – načel treznosti, in se naučiti novih veščin za spoprijemanje z življenjskimi težavami. Treznost pomeni živeti življenje, za katerega je značilno telesno, duševno, socialno in duhovno zdravje. Treznost je način mišljenja, delovanja in obnašanja do drugih. To je življenjska filozofija, ki zahteva vsakodnevne napore pri izvajanju programa zdravljenja.

Zdravimo se vsak dan posebej

Zdravljenje se začne s tremi temeljnimi koraki:

1.) človek mora spoznati, da nima nadzora nad drogo, pa naj si za to še tako zelo prizadeva;

2.) spoznati mora, da ne more nadzirati uporabe snovi ali vedênja, saj je zasvojen in glede svoje odvisnosti povsem nemočen, zaradi česar je njegovo življenje kaotično;

3.) zavezati se mora programu zdravljenja in poiskati pomoč.

Sledi faza stabilizacije in okrevanja od fizične odtegnitve droge. Človek postopoma preneha biti obseden z mislimi na drogo. Uči se, kako reševati težave brez uporabe drog, in zavestno goji upanje, da je ozdravitev možna. Sčasoma začne razmišljati jasneje in bolj racionalno, njegova čustva se umirijo. Človek začne graditi svojo novo osebno zgodovino, vsak dan posebej.

Med zdravljenjem odvisnosti mora človek prepoznati vse uničujoče misli ter boleča občutja in izkrivljene spomine, ki ga silijo v odvisniško obnašanje. Težava je v tem, da takšno negativno oziroma odvisniško mišljenje ostane, četudi se človek ne drogira več dejavno, to pa pomeni visoko tveganje, da bo prišlo do vnovičnega zdrsa v odvisno vêdenje. Pri zasvojenosti gre namreč tako za problem vnašanja drog v telo kot za problem mišljenja. Drogiranje je poškodovalo možgane do točke, ko je človeku težko normalno misliti, saj ga obsedajo samouničevalne misli, torej iracionalne misli, zmedena čustva in uničevalno obnašanje.

V začetnih obdobjih zdravljenja se človek srečuje z vrsto neprijetnih občutij oziroma z odtegnitvenim sindromom, za katerega so značilni simptomi, kot so nezmožnost jasnega mišljenja ter upravljanja z občutji, čustvi in stresom, težave s spominom, motnje spanja … Vse to je posledica dolgoročnega zastrupljanja možganov z drogo.

Pomembno je, da se človek nauči prepoznati, kdaj je zmeden, kdaj ne obvladuje občutij in čustev, kdaj se pretirano odziva na stres … Pri spopadanju s temi težavami je treba redno izvajati vse dejavnosti iz programa zdravljenja, se zdravo prehranjevati, ne uživati kave, spati od sedem do osem ur na dan, redno meditirati ali uporabljati druge sprostitvene tehnike in se redno telesno udejstvovati (30 minut najmanj tri- do štirikrat na teden). Naučiti se je treba tudi ustreznik tehnik upravljanja s stresom.

“Dobri stari časi”

Ena od nevarnosti, da bo človek popustil želji po drogi, je “sindrom dobrih starih časov”, evforičen miselni priklic, ki spodbuja k prepričanju, da bi si lahko z njim takoj olajšali abstinenco. Človek se osredotoči zgolj na dobre spomine na drogo in blokira slabe.

Z iskrenostjo do sebe in svojih izkušenj lahko takšen spomin izbrišemo in mu tako odvzamemo moč. Za človeka, ki je na poti k ozdravitvi, je huda preizkušnja tudi vsak dogodek, ki povzroči nenaden stres, bolečino ali nelagodje. Ko se nastopi tak dogodek, človek razvije svoje stare simptome notranje disfunkcije: težave z jasnim mišljenjem ter z upravljanjem s čustvi in spominom, nagnjenje k pretiranim čustvenim odzivom, motnje spanja … Če se s takšnimi situacijami ne spoprime na konstruktivne načine, ki se jih mora naučiti v procesu zdravljenja, takšna notranja napetost vodi v obsesivne misli na drogo, te pa sprožijo močno prisilno željo po drogi. Če je želja močna in dolgotrajna, povzroči kemične spremembe v možganih: sproži se telesna lakota po drogi (angl. craving), ki jo spremlja silovita telesna napetost.

Da ne bi znova zapadel v akutno stanje bolezni odvisnosti, mora biti človek nenehno pozoren na svoje notranje dogajanje, na svoje misli in občutke. Vnovičen zdrs v odvisnost ima časovno dinamiko. Mogoče se mu je izogniti – če smo le pozorni na vse, kar se dogaja z nami.

Ko nastopi evforični priklic, ga mora človek nemudoma blokirati. S tem bodo popustile tudi obsesija z drogo, z njo pa tudi prisilnost. Če človek ne zanika več svoje preteklosti in tega, kako disfunkcionalno je bilo njegovo življenje, če ne zanika dejstva, da je bila zasvojenost glavni razlog za njegove življenjske težave in da ga je bolezen uničevala na vseh področjih življenja, če se zaveda, da je bila droga njegov največja sovražnica in ne zaveznica, bo brez večjih težav premagal evforične spomine na čase drogiranja.

Kako do novega življenjskega ravnovesja?

V procesu zdravljenja mora človek doseči novo življenjsko ravnovesje in popraviti dele svojega življenja, ki jih je poškodovala zasvojenost. Določiti si mora nove cilje in opraviti radikalne spremembe življenjskega sloga, predvsem pa se naučiti, kako živeti smiselno in produktivno življenje. Če naj spremeni svoje mišljenje, čustva in vêdenje, povezane z odvisnostjo, mora določiti svoje glavne probleme in jih rešiti enkrat za vselej.

Življenjsko ravnovesje je mogoče doseči s pozitivnimi spremembami na vseh področjih – v telesnem, duševnem, socialnem in duhovnem življenju. To pa obsega telesno in duševno zdravje, upravljanje z občutji in čustvi, odgovorno nadziranje obnašanja, izpolnjujoč in zadovoljujoč partnerski odnos ter dobre odnose s prijatelji in z drugimi ljudmi.

V procesu zdravljenja se naučimo razlikovati med tem, kaj mislimo, kaj čutimo in kaj počnemo. Odvisnost povzroči disfunkcijo možganov, ki popači občutja: občutimo bodisi preveč, zaradi česar se odzivamo pretirano – bodisi premalo, zaradi česar smo čustveno odreveneli. V procesu zdravljenja se je treba naučiti prepoznati, kaj čutimo, oceniti, ali so ta občutja primerna glede na situacijo, in kako jih primerno izraziti. Samo to, da nekaj občutimo, še ne pomeni, da moramo na osnovi tega tudi delovati. Vsakič, ko se srečamo s težavo, se moramo ozreti vase; tako ugotovimo, ali so v nas nerešena občutja (jeza, sram, krivda …), ki bi nas utegnila motiti pri iskanju rešitve. Ko določimo nerešena občutja, jih lahko odpravimo: racionalno iščemo rešitev za problem, izberemo ustrezne alternative in delujemo temu primerno.

Naučiti se moramo tudi presojanja: pozorni moramo biti na svoje početje in njegove posledice ter zanje prevzeti odgovornost.

Ljudje s slabo presojo – teh je med odvisniki največ – ne sprejemajo odgovornosti za posledice, ki jih nenačrtno povzročijo v svojem življenju, zato se pri njih krize nenehno ponavljajo, ne da bi se iz tega kaj naučili.

Naučiti se je treba tudi nadzora nad svojim vêdenjem. Če nadziramo svoje vêdenje, lahko vzdržimo samouničevalne impulze in naredimo to, kar je v našem interesu.

Zavedati se moramo, da vsaka odvisnost spremeni človekovo osebnost, vendar se ta v procesu zdravljenja postopoma obnavlja. Ta proces lahko traja od šest do osemnajst mesecev po začetku zdravljenja. Hkrati s tem, ko se simptomi možganske disfunkcionalnosti zmanjšujejo, se začne pojavljati naša osebnost, kakršna je bila pred zasvojenostjo.

Presežimo nezdrave vzorce iz otroštva

Kot smo omenili, zdravljenje odvisnosti zahteva korenito spremembo življenja. Če naj jo dosežemo, moramo najprej določiti svoje nezdrave vedenjske vzorce, predvsem tiste, povezane s primarno družino, in začeti prakticirati zdrave vzorce obnašanja.

Nezdravi vedenjski vzorci lahko obsegajo:

nesposobnost upravljanja z občutji in čustvi
pretirano skrb za druge
pretirano potrebo po prilagajanju in izpolnjevanju pričakovanj drugih
pretirano potrebo po pozornosti
pretirano potrebo po izogibanju konfliktom in umirjanju situacije za vsako ceno – tudi za ceno zanikanja lastnih potreb in interesov
potrebo po sprejemanju krivde za tuje težave
potrebo po kršenju pravil in povzročanju težav
potrebo po dolženju drugih za svoje težave …

Te vzorce je težko spremeniti, saj smo jih že kot otroci uporabljali kot orodja za preživetje. Toda razumeti je treba, da nam otroške težave povzročajo težave pri ozdravljanju, zato moramo sprejeti nemoč v zvezi s svojim otroštvom, analizirati primarno družino, rekonstruirati svojo otroško zgodovino ter vzpostaviti povezavo med tem, kar smo se naučili kot otroci, in tem, kako delujemo kot odrasli.

Natančna analiza otroštva in tedanjih vedenjskih vzorcev je potrebna zato, da bomo naposled prenehali delovati tako, kot smo se naučili kot otroci. Samo tako bomo lahko zlomili krog družinske disfunkcionalnosti ter sprejeli odgovornost za spreminjanje tega, kdo smo in kako delujemo.

Odkrijmo svoje prave vrednote in pogum

Ko presežemo otroške vedenjske vzorce, poiščemo vêdenja, ki nam ustrezajo, ki so naravna, preprosta, sproščena. Takšni novi vedenjski vzorci nam podelijo smisel in namen življenja. Odkrijemo svoje prave vrednote in v sebi najdemo pogum, da življenje osredotočimo nanje.

Nova vêdenja odkrijemo s tem, da iskreno preučimo svoje močne in šibke plati: V čem sem dober? Kaj rad počnem? Kako lahko prispevam k boljšemu svetu? Kako lahko naredim nekaj, kar bo imelo pomen? Kaj je moj namen v življenju?

Odgovori na ta vprašanja so osrednja točka duhovnega dela programa zdravljenja. Vsi smo ustvarjeni z namenom in za to, da s svojim življenjem naredimo kaj pomembnega. Vsi imamo namen; ko ga izpolnjujemo, izkušamo veselje in smisel.

Spremljajmo počutje in obnašanje …

Ne glede na notranjo spremembo, ki smo jo dosegli na poti naše ozdravitve, moramo vsak dan znova ohranjati zavedanje o svoji odvisnosti. Da se bomo trajno obvarovali pred možnostjo vnovičnega zdrsa, moramo vsak dan opraviti inventuro svojega vêdenja in njegovih posledic. V preteklosti smo se namreč naučili zanikanja in izogibanja, verjeli smo, da so negativna čustvena stanja nekaj normalnega, na življenjske izzive pa smo odgovarjali s samouničevalnim vêdenjem. Te slabe navade nikdar ne izginejo v celoti. Kadar smo pod vplivom stresa, utrujeni ali preobremenjeni, se lahko povrnejo.

Pozitivna rast in sprememba zahtevata nenehno pozornost na podrobnosti našega počutja in obnašanja. Vsak dan si moramo vzeti čas, da premislimo, kaj čutimo, kaj počnemo in kako se obnašamo do drugih. Če naj uspešno rešujemo težave, jih moramo prepoznavati sproti. Učimo se iz svoje zgodovine. Ugotovimo, kaj smo delali narobe in v prihodnosti ravnati drugače.

Predajmo se osebnostni rasti

Vsekakor je temeljni pogoj trajne treznosti velika predanost osebnostni rasti. Če želi ostati trezen, mora človek osebnostno rasti. Ozdravitev pomeni, da spozna svojo osvobojenost od lastne preteklosti; ni več pohabljen od bolečine, krivde in sramu zaradi svoje odvisnosti. Osvobodili smo se samouničevalnih navad, pridobljenih v otroštvu. Svobodni smo, da rastemo in se razvijamo.

Avtor: Brina Gruber
Vir: www.viva.si