Kako izstopiti iz vloge žrtve?

OGLAS

Ljudje se radi identificiramo s svojimi bolečinami. V življenju se nam zgodi neka težka preizkušnja in kar naenkrat postane pridevnik, ki nas opisuje. Ostajamo v vlogi žrtve. Ne moremo izpustiti preteklosti.

Če bi jo izpustili, bi namreč ego moral priznati, da “ni bilo tako hudo in zatorej lahko pozabimo na to kar se je zgodilo”. Ego se upira in pravi “Hudo je bilo! Ne smem pozabiti kakšni so bili do mene/kako težko mi je bilo!”

Njegov način razmišljanja je seveda zgrešen. S tem, ko nekaj spustimo, ne zanemarimo bolečine, ki je bila povzročena, pač pa svoji ranjeni podobi iz preteklosti ponudimo objem, varen prostor.

OGLAS

Opazujte ljudi. Ko se vam predstavijo, vam bodo pogosto omenili še svoje bolezni ali pa težke izkušnje, ki so jih preživeli. Seveda nas izkušnje oblikujejo, niso pa pridevniki, ki nas opišejo.

Na družbenih omrežjih se ljudje pogosto na svojem profilu opišejo s “cancer survivor, depression survivor…” Seveda smo ponosni, da smo nekaj prebrodili in tudi prav je, da smo. Ampak spet, to ni nekaj kar nas definira. In če čutimo, da nas, smo še vedno v primežu bolečine. Ostajamo v vlogi žrtve. Podzavestno želimo, da nas ljudje razumejo kot nekoga, ki je preživel težke stvari in se nam mora smiliti.

To je težka resnica. Tudi sama jo pogosto nisem pripravljena sprejeti. Dejstvo pa je, da hitreje kot jo bomo pripravljeni sprejeti, hitreje bomo osvobojeni.

Definira nas zgolj naša BIT. Ne ljudje, ki so nas prevarali, ne služba, ki jo opravljamo in ne barva las, ki jo imamo. Čeprav se včasih zdi, da smo s tem, ko nase lepimo pridevnike, bolj umeščeni, se pravzaprav s tovrstnim početjem omejujemo. Z vsako dodano nalepko je naš prostor možnosti manjši, naš horizont ožji.

Avtor: Tia Zenkovič