“Kako je mogel storiti kaj takega?”

»Kako je mogel storiti kaj takega? Kako je bil lahko tak?« Takole sem vpila v sebi (in včasih tudi na glas) kar nekaj let.

Kdo je bil on?

Moj oče. Do mojega 7. leta menda idealen oče, potem pa je kar naenkrat izginil iz mojega življenja. Fizično je bil še vedno tam, v vseh ostalih pogledih pa ga naenkrat ni bilo več.

Skorajda ni spregovoril z mano, ni ga zanimalo, kaj počnem in kako mi gre, kaj me veseli in kaj žalosti, niso ga zanimali ne moji vzponi ne moji padci, ne moje sanje ne moji strahovi, ignoriral je moje rojstne dneve … skratka, bilo je, kakor da ne obstajam.

Ne bom rekla, da mi je bilo lepo, a zame je bilo nekako normalno, kajti to je bilo edino, kar sem poznala.

Potem pa je prišlo za menoj.

Tam malo pred tridesetim letom sem začutila, da v meni zija neskončna praznina. Velika, strašljiva črna luknja, ki me je pogoltnila in povsem ohromila moje življenje. Vedela sem, za kaj gre: najpomembnejši moški mojega življenja – moj oče – je bil v ključnih trenutkih mojega življenja odsoten.

Sploh se ne želim podrobneje spominjati tistih let, lahko pa vam povem, da so bila peklenska. Jokala sem, vpila in preklinjala … nato zbrala pogum in prosila za njegovo pozornost, pa bila znova deležna zgolj ignorance … povedala, da me njegov odnos boli bolj, kot bi me bolele fizične klofute, ki bi mi jih primazal … pa še vedno nič.

Vsakič, ko sem na televiziji videla normalen odnos med očetom in hčerjo, sem še isti trenutek planila v jok. Ko je Rebeka Dremelj postala Miss Slovenije in je njen oče širni Sloveniji v kamero ponosno povedal, da so izbrali pravo, se je vse v meni rušilo od bolečine in solze so tekle še pozno v noč.

Bilo je nevzdržno in začela sem obiskovati terapevta. Ta je kopal po moji preteklosti, vrtal in odpiral rane, ki so postajale bolj in bolj globoke, bolj in bolj krvave … olajšanja pa ni bilo od nikoder. Po nekaj mesecih sem zato terapijo prekinila, saj sem bila še v slabšem stanju kot pred njo.

Odrešitev

Danes sem v celoti odrešena tega dela svoje preteklosti zahvaljujoč enemu preprostemu spoznanju:

»Ljudje niso hudobni, temveč le počnejo najbolje, kar v danem trenutku zmorejo in znajo glede na svoje pretekle izkušnje, znanja in stanje, v katerem se tisti hip nahajajo. Če bi zmogli in znali drugače, bi ravnali drugače. Pa ne zmorejo in ne znajo. Vsaj v tistem trenutku ne. Ne vznemirjajte se, za njihove omejitve in nezmožnosti gre, ne za vas. Tudi vi ste verjetno kdaj jezni. Tudi vi ste verjetno kdaj neprijazni. Tudi vi verjetno kdaj povzdignete glas. Zato, ker bi resnično želeli komu kaj žalega? Ne, zgolj zato, ker je to najbolje, kar tisti hip zmorete. Tudi z vsemi ostalimi je tako, le da so njihove omejitve verjetno drugačne od vaših. Ni razloga za jezo, razočaranje ali nemir, ne glede na to, kaj počnejo ljudje okrog vas.«
(Iz knjige Sreča in notranji mir)

Nekje sem zasledila misel, da ljudje niso hudobni, temveč zgolj počnejo najbolje, kar tisti hip vedo in znajo. Začela sem se poigravati z njo in preizkušati, kaj se zgodi, če jo vzamem za svojo.

Pomislila sem na svojega očeta in na njegovo preteklost. Ko je imel leto dni, mu je umrla mama. Nekaj let kasneje se je igral s škatlico vžigalic, ki se je v njegovih rokah vnela, zaradi česar je oslepel. Mačeha ga takšnega ni želela ob sebi, zato so ga dali v dom. Čez čas se je zasmilil svoji teti, ki ga je vzela k sebi, nazadnje pa je – ker je vse skupaj zgledalo malce nerodno – popustila tudi mačeha in lahko se je vrnil domov. Vid se mu je deloma povrnil, vendar v tem pogledu nikoli več ni imel povsem normalnega življenja.

Najpomembnejša ženska njegovega življenja – njegova mati – je izginila iz njegovega življenja, ko je imel komaj leto dni. Je čudno, da je on izginil iz mojega življenja? Je to ranjeno, zapuščeno dete sploh zmoglo in znalo kako drugače?

Sedela sem s temi mislimi in jim dovolila, da počasi pronicajo vame. Jeza in zamera sta se začeli spreminjati v razumevanje in sočutje … bes in bolečina sta se začela spreminjati v občutek sproščenosti in lahkotnosti … nemoč in občutek ujetosti sta se začela spreminjati v mir in olajšanje … in ko sem te misli dokončno vzela za svoje, sem bila svobodna. Povsem svobodna.

Danes sem svobodna ne le v odnosu do njega, temveč v odnosu do vseh ljudi, kajti brez najmanjšega dvoma vem, da vsakdo v vsakem trenutku zgolj počne najbolje, kar ve in zna, ter da omejitve in drame drugih ljudi v nobenem pogledu niso uperjeni vame in niso moja stvar.

Omejitve in drame drugih ljudi nimajo nič opraviti z vami

Ljudje imajo probleme, ljudje imajo omejitve in počnejo najbolje, kar tistih hip zmorejo. Zakaj bi jih zaradi njihovih omejitev obsojali? In še bolj nesmiselno: zakaj bi zaradi njihovih omejitev vi trpeli?

Pomislite na ljudi v svojem življenju, ki jih doživljate kot takšne ali drugačne agresorje. So res agresorji ali zgolj žrtve svoje preteklosti in svojih trenutnih okoliščin? So res v tistem trenutku sposobni delovati drugače in bolje, pa iz čiste hudobe tega ne storijo? Verjemite mi, nikakor ne. In tudi, če ste prepričani, da delujejo iz hudobe, vam povem, da je potemtakem hudoba največ, česar so tisti hip sposobni. Bolje in drugače v tistem trenutku očitno ne zmorejo in ne znajo.

Morda poznate njihove zgodbe in boste lahko razumeli, kaj iz njihove preteklosti ali sedanjosti je botrovalo temu, da so danes takšni, kakršni so.

Morda pa o njih ne veste dovolj, da bi znali poiskati odgovor na to vprašanje.

Če si želite prihraniti veliko nepotrebnega trpljenja in vznemirjenja, mi lahko pri vseh takšnih primerih verjamete na besedo: tudi če nič ne veste o drugih, vam zagotavljam, da so v njihovem življenju razlogi za to, da danes ravnajo, kakor pač ravnajo, in da so njihove meje prav tu, kjer pač so. In ti razlogi najverjetneje nimajo nič opraviti z vami.

Če vam je dovolj drame v odnosih, poskusite vzeti to misel za svojo: vsakdo počne najbolje, kar tisti hip zmore in zna; če bi ljudje zmogli in znali drugače in bolje, bi to tudi storili. Pa ne morejo in ne znajo. Ni razloga, da ste zaradi tega, ker imajo oni omejitve, vi  prizadeti ali vznemirjeni.

Če menite, da bi vam ta misel olajšala življenje, jo lahko seveda še danes »posvojite«. Meni je prinesla svobodo … vem, da jo lahko prinese tudi vam.

Si želite, da bi vaše življenje končno postalo mirnejše in srečnejše?