Kako je živeti na robu pečine?

OGLAS

Živeti na tem robu pravzaprav niti ni tako zelo težko, če se spomniš, da znaš leteti:-). Kakšen dan sicer pozabiš in zdi se ti, da si na polno treščil ob tla. In umrl. Zapustil telo in…našel znova stik z globino svoje celovitosti. Se pobral in znova vzletel. Proti mavrici, a včasih pogumno v orkan. Vedoč, da sta oba v svoji neponovljivosti trenutka izkušnja, ki jo je vredno okusiti, se z njo igrati, dovoliti, da te očara ali izpljune. Z zaupanjem, da te bogati.

Opazujem nahrbtnik. Na postelji v stanovanju, ki ga za nekaj mesecev najemam, stojita še dve potovalki in nekaj drobnarij. Le nekaj tednov nazaj sva s sestro zaprli stanovanje najinega doma. Prostora varnosti, svetlobe in mnogih darov. Prostor nostalgije in navezanost. A tudi ena tistih zgodb, ki jih preprosto moraš spustiti, če želiš leteti z Življenjem. Zorenje. Tako ja. Ko dovoliš, da skupaj z onim zoriš v svoje polne sposobnosti. Ko pojasniš telesu, da se ne ruši svet okoli, ampak polni življenje v njem. Točka, ko stojiš na vrhu najvišje gore in ko ti kolena klecajo. Um kriči, da se ne gre, da ga je strah, da ne zmore. Pa pride veter in te v trenutku nemoči potisne čez rob. Krik. Panika. Mir. Letim. Ob meni učiteljice. Ptice, ki mi pokažejo, kako po fazi truda za vzlet sledi popolno prepuščanje. Hvala vam, sedaj Vem.

” Kje živiš sedaj?” je naravno vprašanje, ki se zastavi vsakemu, ki me sreča.” Nikjer in povsod” sta besedi, ki najlažje opišeta mojo hojo po robu zone udobja. Njej sem se posvetila in njo testiram. Vedno znova. S podvigi, ki le z mini nahrbtnikom in le osnovnimi potrebščinami odkrivam Svet ali ko se v svojih meditacijah izgubljam, rojevam, umiram in znova najdem ali ko delim svoje izkušnje tistim, ki želijo odpreti Srce. Ko dopuščam, da me vsaki Trenutek vedno znova rojeva, osvobojena materialne navezanosti in sočasno duševnih spon. ” Ali te ni strah?” Hm…ne danes me večinoma ni več strah. Srečujem se še s čustvom žalosti, ko se moje srce zave, da sem jih v materialni obliki izgubila in zavibrira, ko se zavem, da sva se z očetom dodobra poslovila, saj se je oddvojil od ciklusa reinkarnacij in zlil v eno – včasih, redko, morda le za trenutek nezavesti se počutim sama, ker potujem večinoma (za sedaj;-) še sama, a nato zavedanje znova poboža moje Srce in zavem se globoke pripadnosti. Tebi, svetu, nam, Življenju, Toku, Viru.

OGLAS

“Ranljiva? Se ob vseh neznanka jutrišnjega dne ne počutiš izpostavljena?” Včasih. A ko se to zgodi spustim, da se v fokusu Trenutka ta dragocenost uresniči in vedno, ampak res vedno po tem čutim vedno večjo moč in eksponentno ustvarjalnost. Takrat je navadno čas za nove podvige, za nova doživetja.

Life junkey? Morda:-). Občutek, ko začneš na polno Živeti po tem, ko si dolgo spal sanje varnosti udobja in iluzijo večne nespremembe, je izjemen. Odpihnete te na pot, energija je neznanska. Osvajaš vrhove, iščeš in raziskuješ in si zaljubljen. Nato se ta val malce pomiri in se stopi v ljubezen. Preseže tebe, preseže vse kar poznaš. V tem nevedenju nato najdeš mir. V neznanem, točko neskončnega potenciala.

Z ljubeznijo, Sarabraj.

Hvala, ker deliš in tudi tako pomagaš besedi, da najde Srce. Pišem zato, da opolnomočim, pišem zato, da kot svetilnik v megli sijem smer, pišem, ker je to en od načinov kako sem povezana.

Priduži se mi na FB: Iskriv si s Sarabraj.