Kako lahko s pomočjo feniksovega procesa odkrijete, da se v vas skrivajo neustrašno srce, jasen um in sijoča duša

OGLAS

Potovanje preobrazbe ima sto različnih imen: odiseja, iskanje svetega grala, velika iniciacija, proces smrti in ponovnega rojstva, zadnji boj, temna noč duše, junakovo potovanje. Vsa ta poimenovanja opisujejo proces predajanja.

Vsak od nas gre kdaj skozi težko obdobje, v katerem se na novo rodi

To je proces, v katerem se predamo obdobju velikih težav in dovolimo, da nas stre in odpre, nakar se na novo rodimo – močnejši, modrejši in prijaznejši.

V besedilih vsake religije so zgodbe o padcu in ponovnem rojstvu.

OGLAS

Véliki so šli na to potovanje že pred nami – od Jone v kitovem trebuhu do Jezusa na križu, od hindujskega junaka Ardžune na bojnem polju do princa Siddharte, ki je izgubil vse, da bi postal Buda.

Kaj je feniksov proces?

Za to iskanje imamo poimenovanje. Pravimo mu feniksov proces – v čast mitični ptici z zlatimi peresi, katere zgodba se pripoveduje že od pradavnine. Egipčani so ptico poimenovali feniks. Verjeli so, da vsakih pet tisoč let obnovi iskanje svojega pravega jaza.

Ker je feniks vedel, da lahko novo pot najde samo po smrti svojih navad, ki mu ne služijo več, obrambnih mehanizmov in prepričanj, je zgradil grmado iz cimeta in mire, sedel v plamene in zgorel. Nato je iz pepela vstal kot novo bitje – zlitje tega, kar je bil prej, in tega, kar je postal. Nov ptič, a še bolj on sam; spremenjen, a hkrati večni feniks.

Tudi mi lahko sami sebe porodimo iz koščkov, na katere smo se razleteli v težkih časih

Naše življenje nas nagovarja, naj umremo in se na novo rodimo vsakokrat, ko se soočimo s spremembo – spremembo v sebi in spremembo v svojem svetu.

Ko se spustimo čisto do dna izgube in se potrpežljivo, z odprtim srcem nastanimo v temi in bolečini, lahko potem na svetlo prinesemo sladkost življenja in navdušenje nad notranjo rastjo.

Ko nimamo več česa izgubiti, najdemo svoj pravi jaz – jaz, ki je cel, jaz, ki zadošča, jaz, ki v drugih nič več ne išče svoje opredelitve ali dopolnitve, temveč samo še tovariša na potovanju.

Feniksov proces je potovanje, ki je pri vsakomer drugačno, zato zanj ni zemljevida.

Zmotno in celo nekoristno je, če potovanje enega posameznika primerjamo s potovanjem drugega – vsako je drugačno in nobeno ni bolj poglobljeno ali pomembnejše od drugih.

Najbolj usodne situacije – izguba otroka, težka bolezen, tragedija, ki doleti ves narod – imajo vsekakor moč, da preobrazijo človekovo življenje, toda takšno moč imajo tudi manj travmatični dogodki. Vse je v načinu, kako pristopimo k spreminjajoči se naravi življenja; vse je v pogumu, da rečemo da vsemu, kar nam pride na pot; vse je v tem, kako poslušamo sporočila v plamenih in kopljemo za zakladom v pepelu.

Ne glede na situacijo, v kateri smo, vsakdo izmed nas v pepelu išče isti zaklad. Zanima nas naš najbolj pristni, vitalni, velikodušni in modri jaz. Tisto, kar stoji med tem jazom in nami, zgori.

Naše iluzije, naša togost, naš strah, naše obtoževanje, naše pomanjkanje vere in naš občutek ločenosti: vse to – na različnih stopnjah jakosti in v različnih kombinacijah – mora umreti, če naj se dvigne pristnejši jaz.

Če hočemo boleč dogodek spremeniti v feniksov proces, moramo poimenovati tisto v sebi, kar mora zgoreti

Nekateri ljudje spoznajo, da mora v plamenih zgoreti njihov strah – strah pred njihovo lastno močjo, strah pred spremembo, strah pred izgubo, strah pred drugimi. Nekateri navajajo nezmožnost čutiti, cinizem, ki jih hromi, občutek sramu, jezno držo.

Pri mnogih ženskah se feniksov proces začne takrat, ko same sebi priznajo, da so se naveličale početi stvari samo zato, da bi ustregle drugim. Zavedo se, da imajo le malo spoštovanja do lastnih potreb in mnenj. V plamenih krize nenadoma dojamejo, kaj mora zgoreti. Ko se dvigne prerojeni feniks, to pomeni, da zahtevajo svojo pozitivno moč. Poznajo se in si zaupajo, zato se drugi lažje zanesejo nanje in jim zaupajo.

Moški gredo v plamene pogosto zato, ker so otopeli ali ker jih je njihova nezmožnost občutiti ljubezen in sočutje potisnila v stanje, ko živijo samo napol. V njih je zakladnica neobčutene radosti in žalosti, ki čaka samo na vročino ognja.

Če ostanemo budni, kadar se naše življenje spreminja, se nam bodo razkrile skrivnosti – skrivnosti o sebi, naravi življenja in večnem viru sreče in spokojnosti, ki sta nam vedno na voljo, ki ju vedno lahko obnovimo in ki sta že zdaj v nas.