Da ne bom vedno pisala o tem, kako naj starši zdravo vzgajamo naše potomce, bom tokrat malce obrnila
besede in se povprašala, kako lahko koristimo otrokom. Se pravi, da imajo naši otroci nekaj pametnega od
nas, pa pri tem absolutno ne pojmujem permisivnosti oziroma, da se otroku vse dovoli. Seveda še velja
vzgoja z brezpogojno ljubeznijo in sprejemanjem pa z nekaj omejitvami.

Starši lahko koristimo našim otrokom tako, da smo jim vzgled.

Predvsem tako. Zgolj z besedami in vbijanjem nekih navodil otroku, ki pa jih sami redno kršimo in se jih ne držimo, ne moremo pričakovati, da se jih bo naš potomec držal. Ker se jih mi sami odrasli ne.

Pomislite, kako vzgajajo recimo muce svoje mladičke. Pokažejo jim nekajkrat kako one lovijo. Mladički s
posnemanjem mamice ponavljajo njena dejanja in slej kot prej ulovijo kakšno miško. Približno tako v
grobem se recimo učijo tudi naši otroci, ko nas opazujejo in skenirajo in nato ponovijo, a da se tega
običajno ne zavedajo ne otroci in tudi mi starši ne. Enostavno ta prenos poteka neslišno, procedura se
vtiskuje v osebnost otroka in tudi ko bo odrasel, bo večinoma ponavljal vzorce svojih staršev. Preko
osebnostne rasti nato odrasli lahko ozaveščamo in korigiramo naše vtisnjene vzorce, ki so nastali vsled
odnosa, ravnanja in vzgoje staršev do nas v najbolj zgodnji dobi oblikovanja osebnostne strukture.

Starši koristite otrokom tudi tako, da se skupaj z njimi usedete in se vsi družinski člani dogovorite, kakšna
družinska pravila boste oblikovali. Zapišite jih, narišite jih na velik plakat, na tablo, lahko tudi na zid, če ste
bolj svobodomiselne in kreativne nature. V njih zapišite kakšna pravila vedenja veljajo v vaši družini, kako
se vedete ob obroku za mizo, kakšna je procedura po jutranjem bujenju in večernem spravljanju v posteljo,
zlasti, če so otroci še predšolski, ker je zelo pomembno, da se navadijo na enako rutino zjutraj in zvečer. S
tem si boste starši prihranili desetkratno ponavljanje, da naj si sedaj gre umiti zobke, potem pa boste
enajstič zatulili kot zver, da naj že enkrat odnese rit v kopalnico. Nima smisla se dreti, če se seveda lahko
dovolj zgodaj v razvoju otroka mirno dogovorite za pravila.

No, ob tem naj poudarim, da se večine teh pravil morate držati tudi starši. Na primer kako se vedete med seboj, zlasti vidva kot odrasla, oči in mami. Ker otroci nehote vpijajo vajin odnos v sebe in približno takšnega bodo oblikovali tudi oni kasneje do svojih punc in fantov, ko jih bo puberteta izzivala s hormonskimi napadi.

Otrokom koristimo tudi kasneje, ko so najstniki in se iščejo. Malce so izgubljeni, obenem pa zelo pametni v
tem, da vse razumejo in vse vejo. Pač, klasični sindrom pubertetnika. In starši smo največje face takrat, ko
se ne vpletamo v brezplodne konflikte z njimi in ne dokazujemo kako se motijo naši hormonov polni
mladostniki, temveč jih poslušamo, morebiti povprašamo zakaj nekaj tako zagotovo menijo, kaj bi lahko oni
naredili drugače, na koncu pogovora pa svojega najstnika zgolj objemite, če vam bo to seveda dovolil, in
mu zašepetajte na uho, kako ga imate radi in da veste, da se trudi ter da ste vedno nekje tukaj, da mu
pomagate, ko se bo znašel v zagati ali v stiski. Zagotavljam vam, da se vam bo tak pristop k najstniku zelo
obrestoval malce kasneje, proti zaključku adolescence, se pravi ob koncu srednje šole, ko bo mladi človek
prišel k vam, vas objel in po tihem priznal, da ste mu bili v oporo in pomoč, ko je bluzil in se iskal.

Tako je, bodimo tudi koristni mi njim. Ker marsikaj ne vemo, veliko stvari pa otroci čutijo brez besed. Torej
se ravnajte po načelu, da kar otroka učite, se tudi sami držite.