Ma saj vem, vsi mislimo, da je to enostavno. Pravzaprav o tem sploh ne razmišljamo, zgolj živimo. Zaljubimo se, poparčkamo, običajno kmalu pridejo še otroci pa se ustalimo, delamo, vzamemo kredit ali dva, otroke vozimo po dejavnostih in konverzacija poteka bolj ali manj o tem, kaj je potrebno kupiti za kosilo naslednji dan ali pa kam bi šli na naslednji dopust. Partnerja se pretvorita v bolj kot ne cimra. Delita stroške in vzgajata otroke. To pač ni negovani odnos temveč je zgolj rutinirani vsakdan.
Seveda pa sama trdim, da je partnerski odnos več o zgoraj naštetega. Sploh pa je nagradno vprašanje, kako negovati odnos med dvema odraslima človekoma, ki ju je v združitev odnesla zaljubljenost in spolna sla, sedaj pa sta obtičala v zvezi, ki ju po vsej verjetnosti ne navdušuje ali zadovoljuje najbolj. Pa saj vemo, da se večina parov pač vda v usodo in živi po nekakšni inerciji in si misli, da so nekako preživeli njihovi starši, pa bosta tudi onadva. Nesoglasja, prepiri in kregi naj bi bili pač del vsakdana in da je to normalno. No, tako trdijo pari, ki pridejo po strokovno pomoč kako naprej v odnosu, v mojo Svetovalnico. Jim malce hudomušno odgovorim, da če bi bilo kreganje okej in normalno, ne bi bila pri meni, temveč bi se lupčkala nekje in se imela fantastično, zgolj v družbi enega z drugim. Realno življenje pa, vsi vemo, ni takšno.
Kako negujemo partnerski odnos?
- Kot prvo predlagam, da se partnerja odločita, da to sploh res želita in da sta pripravljena na to, da si vzameta čas zgolj za njiju, da se pogovarjata in seveda slišita, kaj govori eden in kaj drugi, da se trudita razumeti stališča in mnenje eden drugega, četudi ni nujno, da se povsem strinjata. To je običajno nemogoče, da se oba strinjata o vsem, saj imejmo pred očmi dva različna individuuma, ki imata sebi lastne vzorce iz primarnih družin, lastna prepričanja, želje in potrebe, za katere ni nujno, da so v celoti usklajene s partnerjevimi, ki ima seveda prav tako svoja videnja nekega problema ali vprašanja.
Zato je toliko bolj pomembno, da partnerja prisluhneta eden drugemu in da sta se sposobna sporazumeti, da se o nečem mogoče ne strinjata in da s tem ni nič narobe, se pa dogovorita, da se trudita razumeti stališča, ki jih zagovarjata. Sčasoma se pač vrneta na določeno, še nerešeno temo ali dilemo, pa ponovno skušata doseči kompromis ali dogovor.
Potrebna je volja, čas, energija in ljubeča naklonjenost, z namenom, da se skozi pogovore rešujejo čez dan nakopičeni problemčki, ki se seveda dotikajo vseh članov družine, a starša oziroma partnerja sta tista, ki sta odgovorna za svojo družinico.
2. Nadalje je za negovanje partnerstva izjemno pomembno ljubeče predajanje intimnosti, igri, kreativnosti med rjuhami. Izogibajta se rutini in misli, da se je itak brez veze truditi, ker je vse enako in ustaljeno. Samoumevnost in prepričanje, da kot je, je pač treba nekako preživeti zvezo, je zmotno. Slej kot prej privede do tega, da se eden od parterjev začne ozirati drugam, kjer je več dražljivosti ali prijetnega presenečenja.
3. Partnerski odnos se neguje tudi s drobnimi pozornostmi, ljubečo pripadnostjo, zvestobo, lojalnostjo, ko partnerja preveva občutek, da ko skupaj držita, zmoreta kljubovati vsem viharjem in izzivom sodobnega načina življenja.
4. Negujemo ga tudi tako, da si partnerja vzameta čas zgolj za njiju in da se organizirata ter otroke prepustita v varstvo drugim, sama dva pa si privoščita dan, dva ali podaljšan vikend samo za lupčkanje, nežnosti in pogovore, ki ju vežejo na globlji človeški ravni. S tem tkivom učvrstita svoj odnos in tako sta najmočnejša. Tudi odraščanje otrok in zapuščanje družinskega gnezda ju ne prizadene toliko, saj sta si onadva najpomembnejša. Naloga otrok, ko odrastejo je, da gredo svojo pot in v njim lastne izzive.
Takole, to je bilo nekaj kosti vam v premislek, kako vi jemljete in negujete ali pač ne, vaš odnos s partnerjem in partnerko.
Si vzamete čas?
Izkazujete ljubezen?
Podarite rožico s travnika ali storžek izpod borovca?
Se ljubita in predajata eden drugemu brez pomislekov?
Počnite vse to. Se zelo izplača.
