Mnenje prispeva: Kaja Regula
Zelo poenostavljeno je misliti, da je poslušanje preprosta stvar. Skorajda ni človeka, ki se ne bi vsak dan zapletel v vsaj en pogovor, četudi gre samo za vljudnostno vprašanje o počutju: »Kako si?« Toda kako pogosto se zavestno potrudimo, da bi zares slišali odgovor?
Razlika med pasivnim in dejavnim poslušanjem
Med pasivnim in dejavnim poslušanjem obstaja velika razlika. Včasih rečemo: »Tega nisem slišal/-a,« v resnici pa to pomeni: »Nisem razumel/-a oziroma začutil/-a, kar je bilo izrečeno.«
Predstavljajte si, da vam in prijatelju nekdo pripoveduje zgodbo, potem pa se o tej zgodbi pogovarjata med seboj. Spominjata se jo lahko popolnoma različno. Morda celo niste slišali vsega, kar je slišal prijatelj, kajti svet pogosto vidimo in zaznavamo skladno z lastnimi predstavami.
Ko začutimo povezavo ali sočutje, rečemo: »Razumem te,« saj smo prisluhnili in razumeli.
Občutek je dober na obeh straneh, pri pripovedovalcu in poslušalcu. V sogovorniku vidimo svojo človeško naravo, ne počutimo se osamljeno in naša človeška izkušnja je bogatejša.
Toda večina ljudi večino časa posluša pasivno, pogosto zato, ker smo zbegani. Če je sogovornik počasen in obotavljiv, smo morda tudi nestrpni in komaj čakamo, da bo utihnil. Veliko bolj smo osredotočeni na ta občutek kot na vsebino tistega, kar nam pripoveduje. Včasih mu skačemo v besedo in ga prekinjamo ali pa si v mislih ponavljamo, kaj mu želimo povedati, ko bo končal. In ko konča, si pogosto zapomnimo samo tisto, kar smo želeli slišati.
Kako dejavno poslušamo z namenom, da bi res slišali?
Dejavno poslušamo, ko sogovorniku posvečamo polno pozornost. Skrbimo, da ves čas ohranjamo očesni stik, počakamo, da sogovornik pove, kar je želel, in svojega odgovora nimamo pripravljenega že isti trenutek, ko konča. Ko pozorno poslušamo, zaznavamo tudi telesno govorico in vse neverbalne namige, s katerimi nam sporoča neizgovorjeno. Če ima nekdo prekrižane roke, ko se pogovarja z nami, je morda v samoobrambni drži. Če nas ne zmore pogledati v oči, se verjetno počuti neprijetno. Kadar nečesa ne razumemo, ga prosimo za dodatno razlago.
Ko dejavno poslušamo, kar nam nekdo pripoveduje, in se z njim ne strinjamo, je to lahko kar zahteven izziv.
Budistični menih in mirovni aktivist Thich Nhat Hanh pravi, da se ne more zgoditi nič dobrega, če se odzovemo jezno. Toda če poslušamo in smo sočutni, lahko ukrepamo z bolj pozitivno energijo. Prepričan je, da če ljudem zastavimo dovolj vprašanj in jim tudi prisluhnemo, lahko preprečujemo zelo resne konflikte – tudi vojne.
Prav tako nam svetuje, naj vedno zastavimo to vprašanje: »Prosim, pripoveduj mi o svojem trpljenju in težavah. Rad/-a bi več izvedel/-a in razumel/-a.«
Pomislimo na vse priložnosti, ko smo se odločili, da ne bomo prisluhnili. Vsi to počnemo. Včasih komu, ki nam želi nekaj povedati, obrnemo hrbet, ker nam je neprijetno ali ker mislimo, da nimamo časa. Lahko gre za nekaj na videz nepomembnega, na primer za občutek, da smo prezaposleni in nimamo časa, da bi prisluhnili otroku, ali za zelo pomembne stvari, na primer za zatiskanje oči pred uničujočimi posledicami globalnega segrevanja ozračja.
Trije nasveti za boljše poslušanje
1. Pomislite na trenutke, ko ste bili preslišani. Vsem se to dogaja. Bodisi v šoli, službi ali družini, vedno pridejo trenutki, ko si obupano želimo, da bi drugi sprejeli naša stališča, oni pa sedijo na ušesih. Spomnite se, kako ste se v teh trenutkih počutili, ko boste naslednjič prezaposleni, da bi prisluhnili nekomu, ki si prav tako želi biti slišan.
2. Vzemite si čas in preverite, kaj je oseba mislila. Naša stališča so pod vplivom izkušenj, ki jih imamo, kar lahko vodi v predsodke. Če se vam nekdo odpre in se takoj zalotite ob misli: »Da, seveda, natančno vem, kaj misli,« si vzemite trenutek ali dva in premislite, ali res veste. Poskusite lahko povzeti, kar vam je povedal, in mu to naglas ponovite, ali ga naravnost vprašajte: »Naj preverim. Ali to, kar si rekel/-la, pomeni, da…?« To bo sogovorniku dalo priložnost, da bo natančno razumljen, vi pa nanj ne boste projicirali svojih prejšnjih izkušenj.
3. Zapomnite si, da ni vsakdo v primernem razpoloženju za poslušanje. Včasih moramo sprejeti tudi to. To je groba resničnost, toda zgodi se, da moramo odkorakati stran od osebe, s katero smo poskusili vzpostaviti komunikacijo. Morda gre za zagrenjenega nekdanjega partnerja, zelo jeznega prijatelja ali nezadovoljnega
sodelavca. Čeprav imamo najboljše namere in čeprav se poskušamo še tako odkrito pogovoriti, se moramo včasih sprijazniti, da to ni primeren trenutek ali prostor. Toda vedno lahko še enkrat poskusimo.
Ste že slišali za ubuntu?
Ubuntu je beseda, ki izvira iz južnoafriške filozofije in obsega ideje, kako lahko skupaj živimo bolje. Je verovanje v univerzalno človeško vez: Sem zato, ker si ti. In velik del tega je tudi poslušanje z namenom, da bi res slišali sogovornika. V afriških družinah otroke vzgajajo v razumevanju, da je oseba, ki ima ubuntu, tista, katere življenje je vredno posnemati. Temelj te filozofije je spoštovanje – do sebe in do drugih. Nobelov nagrajenec za mir Desmond Tutu je takole pojasnil njegovo bistvo: »Moja človeškost je ujeta in neločljivo povezana s tvojo.«
Če želite izvedeti več o ubuntuju in tem, kako poglobiti in izboljšati svoje odnose, vam toplo priporočamo čudovito knjigo Ubuntu.
