Se vam dogaja, da hitite, tudi ko to ni potrebno? Poznate občutek nezadovoljstva s svojim delom, četudi vam drugi ljudje zatrjujejo, da ste pokazali odlično znanje, napisali zelo dobro poročilo ali skuhali okusen obrok? Se vam rado dogaja, da čutite odgovornost za počutje drugih ljudi in storite vse, da bi se ljudje ob vas kar najbolje počutili? Si ne znate predstavljati, da bi delali manj, četudi je vaš delovni urnik zasenčil veliko drugih področij življenja? Kaj je tisto, kar nas sili v vedenje, ki je velikokrat lahko škodljivo, zlasti če ga ponavljamo leta in leta? Odgovore najdemo v razumevanju psiholoških prisil, imenovanih tudi “priganjalci”.
NA KAJ MISLIMO, KO GOVORIMO O PRIGANJALCIH
Ime priganjalec ali tudi gonilo (prisila) je poslovenjena inačica angleškega izraza “driver“. Ker jih je običajno več, uporabljamo množino: priganjalci. Gre za skupek prepričanj, ki silijo (priganjajo) posameznika v točno določen način razmišljanja in delovanja. To priganjanje je največkrat pod pragom običajnega zavedanja, kar še povečuje moč priganjalcev. Prvi, ki je v 70. letih raziskoval te nezavedne notranje psihološke prisile in jih tudi poimenoval, je bil Eric Berne, utemeljitelj transakcijske analize. Njegovo delo je dalo polet psihoterapevtom in mnogim pomagalo pri vsakodnevni delovni praksi. Pomembno pa je tudi to, da jih pri sebi lahko prepozna vsak malo bolj ozaveščeni posameznik in jih z nekaj vaje tudi transformira ali vsaj obvlada njihov negativni vidik.
KDAJ IN KAKO SE OBLIKUJEJO PRIGANJALCI
Temeljna prepričanja o sebi in svetu okrog nas, ki so osnova za razvoj priganjalcev, se oblikujejo že zelo zgodaj, pogosto še prej, preden otrok tekoče spregovori. Kateri priganjalec prevladuje in kakšna prepričanja ga podpirajo, je odvisno od načina, na katerega so nas v otroštvu obravnavali pomembni odrasli. Ali če povemo še malo drugače, priganjalci so način, na katerega si otrok zadovolji temeljne psihološke potrebe, kot so potreba po ljubezni, sprejetosti in podpori. Kot otroci smo tudi zelo motivirani za to, da bi dobili ljubezen in naklonjenost okolja. Brez tega zelo težko preživimo oz. razvijemo travme, ki imajo lahko težke psihosocialne posledice. Torej so priganjalci zelo inteligentna otrokova izbira, saj si z njihovo pomočjo zagotovi čustveno podporo in ljubezen, ki jo potrebuje za svoj razvoj. Če povzamem, otrok določena prepričanja in vedenjske obrazce razvije kot odgovor na okoliščine v družinskem in socialnem okolju.
KAKO JIH PREPOZNAMO
Največkrat jih prej prepoznajo drugi kot mi sami. Pogosto jih imamo za svoje največje vrline, lahko smo na kakšnega priganjalca celo prav ponosni. Na primer na to, da nihče pri delu ni tako hiter kot mi ali da ne kažemo svojih čustev, pa da ne prosimo za pomoč, ker zmoremo sami, ali da smo zelo prijazni in ustrežljivi. Seveda so lastnosti, ki so del neke prisile, lahko čisto dobre in koristne. A problem tiči nekje drugje. Dokler človeka obvladujejo priganjalci, nima svobode izbire v razmišljanju in delovanju, temveč deluje pod vplivom avtomatizmov. Kot bi deloval avtopilot, ki se enkrat imenuje ‘hitrec‘, ‘popolnež‘, ‘deloholik‘ in tako naprej.
Nedavno sem čakala v vrsti neke avtopralnice, da pridem do možnosti za sesanje avtomobila. Ker je bil pred mano možakar, ki je s sesalnikom že opravil, sem sklepala, da bo kmalu zaključil in sem svoj avto postavila za njegovega. Njegov avto je bil že kar v letih, a dobro negovan. To dejstvo sem sicer zaznala, a mi ni “kliknilo”, kaj bi to lahko pomenilo. Optimistično sem čakala in čakala, gledala, kaj počne, ter se čudila, kje najde kotičke v avtomobilu, ki jih je treba tako temeljito obrisati, ob tem pa postajala jezna nanj in potem na sebe, saj bi že po avtomobilu in njegovih kretnjah lahko “prebrala”, da je popolnež, ki ga ne vznemiri niti vrsta čakajočih. Vmes sem se tolažila, da je to lekcija za mojega povsem nasprotnega priganjalca, ki se imenuje ‘hitrec’. A mi je bilo na koncu dovolj in sem odpeljala.
Ker sem imela kar nekaj časa, da sem ga lahko opazovala, si skoraj upam trditi, da je bil eden tistih, ki ne prenesejo, da stvari ne bi bile popolne; seveda je to popolnost, ki si jo predpišejo sami in je običajno skregana z realno mejo. Ljudje, ki težijo k popolnosti, dobijo skozi to prizadevanje pozitiven občutek sebe. Ne znajo določiti, kdaj je dovolj dobro, kar počnejo, saj so usmerjeni v popolnost, ki pa v resnici nikoli ni sto odstotno dosežena.
Poglejmo neki drug primer. Prijateljici se zdi, da ste videti utrujeni, in vam svetuje, da bi bilo morda dobro, če bi si malo oddahnili, odšli kam brez otrok ali celo brez partnerja, morda predlaga, da skupaj z njo preživite vikend v toplicah. A po prvem navdušenju nad prijateljičinim predlogom se v vas sproži plaz misli: to ne bo šlo, postoriti moram še to in to, otroci me bodo pogrešali, tudi partner bo prikrajšan za dobro nedeljsko kosilo, ni navajen, da me čez vikend ni, kako se bo počutil, njegova mama pa tega tako ne bi razumela in v tem stilu naprej. Razum sto na uro išče argumente in izgovore, da ne bi bilo treba oditi, četudi veste, da bi vam oddih prijal. In že je zmagal priganjalec, ki se imenuje ‘ustrežljivec‘, a ta ustrežljivec najprej poskrbi za potrebe drugih in rad zanemarja svoje potrebe. Poglejmo si, zakaj.
USTREŽLJIVEC (“Ustrezi drugim – please them all”)
Zgornji primer opisuje tisto notranjo, miselno in čustveno dinamiko človeka, ki ima močno potrebo zadovoljiti potrebe drugih, dostikrat pa zanika svoje lastne želje in potrebe. Ker jih ni vreden, ker ni prav, da bi prosil za uslugo, ker so drugi bolj pomembni ali ker se sploh ne zaveda, da potrebe ima. Misli, ki poganjajo ustrežljivca, so podobne naslednjim: “Pomembno je, da sem prijazen in da se drugi počutijo dobro, konflikti so nekaj groznega, ljubezen si moram zaslužiti, nikogar ne smem prizadeti.” Ustrežljivci so mojstri kompromisov in izogibanja konfliktom, še zlasti pa imajo težave z besedo “ne”.
Spomnim se, kako sem v osnovni šoli pod vplivom tovrstne prisile dolgo pisala proste spise sošolcem, zgodilo se je tudi, da je dobil moj izdelek s podpisom nekoga drugega boljšo oceno kot tisti v mojem zvezku. Danes se temu smejim, toda takrat nisem znala zavrniti prošenj, saj je bila beseda “ne” v moji glavi označena kot neprimerna. ‘Drugim je treba ustreči’ je vodilo, ki ima lahko visoko ceno. Občutek samospoštovanja v tem primeru črpamo iz tega, da nas imajo drugi radi, ker smo ustrežljivi, prijazni, nekonfliktni, mirni. S temi lastnostmi ni nič narobe, napačna pa je naša odvisnost od njih.
V nezavednem delu uma pa je pogosto ključno prepričanje, iz katerega se je razvil ustrežljivec: Ljubezen si moram zaslužiti. Začne se zgodaj, ko starši rečejo, če boš storil to, te bom imel rad, če boš ustregla mojim potrebam, si dobra in pridna punčka, če boš s sosedi prijazna, te bodo imeli radi. To se seveda nadaljuje, ko damo svoje igračke drugim otrokom z upanjem, da nas bodo imeli radi in da se bomo lahko z njimi igrali. In tako naprej do tega, da partnerju strežemo v stvareh, za katere bi z lahkoto sam poskrbel. Posledica te prisile se kaže z leti, ko ljudje postanejo čustveno prazni, se iztrošijo, spoznajo, da samo dajejo in ničesar ali premalo dobijo v zameno. Ta priganjalec je pogosto en od notranjih vzrokov izgorelosti, ker ustrežljivci zaradi svojih lastnosti težko postavljajo nujne psihološke meje drugim ljudem. Skozi uslužnost se potrjujejo in do izgorelosti ni daleč.
Za vse priganjalce velja, da ni toliko bistven način delovanja, temveč občutek in potreba, ki jih v takšno delovanje sili. Če se spomnimo opisanega primera iz avtopralnice, je pohvalno, da je človek dosleden pri čiščenju, a po drugi strani tako odvisen od svojega perfekcionizma, da se oddaljuje od realne meje, da o empatičnosti in zavedanju potreb drugih sploh ne govorim. Če želimo svojega ustrežljivca obvladati, je treba najti takšne vire lastnega zadovoljstva, ki ne temeljijo zgolj na pozitivnem odzivu drugih ljudi, in okrepiti samospoštovanje. Ko začnemo manjšati moč ustrežljivca, je najtežje vzdržati neprijetne občutke drugih ljudi, saj se pogosto začnejo jeziti na nas zaradi naših osebnostnih sprememb. Iskreno povedano, je težko vzdržati tudi svoje lastne občutke: kakšni smo, na primer kakšna mama, brat, hči, žena, saj nas drugi vendar tako zelo potrebujejo, mi pa se gremo sebičnost … uf, naporno. A se splača malo potrpeti in neprijetnost opazovati. Počasi bosta občutek svobode in notranjega miru nadomestila ustrežljivca. Pomoč drugim bo odgovor na njihovo realno potrebo, bo naša zavestna izbira in ne nekontrolirana psihološka kompenzacija.
Avtor: Renata Bokan
www.karmaplus.net
