Šingon budistične tehnike izhajajo iz vadžrajana – tibetanskega budizma, katerega bi lahko označili tudi kot okultni budizem. V šingon budizmu se uporablja mnogo skrivnih naukov in tehnik, ki so značilnost japonske budistične magije. V šingon budizmu je značilnost uporaba »shingon«, kar pomeni kotodama – mantra. Mantre so močno orožje vadžrajane (včasih jo prav zato imenujemo tudi mantrajana), ki ga uporabljajo praktično vse šole vadžrajane, predvsem pa šingon budizem.
V tem opisu meditacije gre za enega od načinov izvajanja meditacije, ki je značilna za praktike naukov in tehnik šingon budizma. Takšna meditacija se navadno izvaja v sklopu različnih tradicionalnih obredov, vendar se jo lahko prakticira tudi samostojno.
1. Praviloma naj bi sedli v pollotos položaj (desna noga preko leve), vendar sam svetujem enega od sedečih položajev, ki zagotavlja določeno stopnjo udobja, predvsem pa sproščenosti. Dlani položimo v naročje, vzravnamo hrbtenico, spustimo rame navzdol in »razširimo« prsi. Sprostimo grlo, čeljusti, jezik, prednji del vrata in tilnik. Nato globoko sprostimo tudi oči, ki pa naj ostanejo na pol odprte – priprte. Nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo z vizualizacijo, kako se ob vsakem vdihu in izdihu vse naše telo bolj in bolj sprošča in kako vse težave ter skrbi zapuščajo naš um in telo. Z vsakim dihom si zamislimo, kako bleščeča bela svetloba polni vse telo in kako nas z izdihom zapuščajo vse napetosti v telesu.
2. Prepoznajmo svojo resnično duhovno naravo. Za trenutek pomislimo, da je vsako živo bitje manifestacija čistega univerzalnega (Buddha) uma. Pomislimo: vse stvari so čiste narave, jaz sam sem čiste narave.
3. Dlani združimo v položaju gassho (položaj molitve) na prsih (področje srca), tako da se dotikajo spodnji deli dlani in blazinice prstov, medtem ko je srednji prostor med dlanmi prazen. Na ta način z dlanmi oblikujemo nekakšen »popek«, ki se bo vsak čas odprl v cvet – iz notranje praznine v praznino duhovne realnosti. Globoko vdihnemo in skozi dolg, počasen izdih izgovorimo mantro OM. Izgovorjava naj bo srednje glasna, ton srednje visok (bolj nizek kot visok), glas sam pa naj prihaja iz globine trebuha. Ooo … izgovarjamo prvo tretjino izdiha, medtem ko mmm … izgovarjamo ostali dve tretjini izdiha. Tako izgovorimo zvok om trikrat in na ta način ozavestimo vso zavestnost v brezmejni prostor sedanjega trenutka. Vse, kar nam je dostopno in kar zaznavamo v tem trenutku s telesom in umom, vnesimo zavestno v zvok ooommm … Med vdihom enostavno izkusimo prostor, premor, praznino, medtem ko med izdihom izgovarjamo om.
4. Po treh ponovitvah ponovimo znova trikrat, tokrat z vizualizacijo – občutenjem, kako se vse meje telesa/uma razgradijo in se združijo z zvokom, medtem ko telo in um postajata del neskončne stvarnosti – živega in lucidnega sedanjega trenutka. Z vsakim vdihom občutimo prostor in praznino, z vsakim izdihom in zvokom om pa zaznamo združevanje notranjega in zunanjega izkustvenega prostora.
5. Znova trikrat ponovimo zvok om, tokrat s čistim občutenjem naravnega miru v sebi, občutimo telo in um kot eno samo stvarnost, kot že spojeno celoto, ki se razprostira v neskončnost. Tokrat ni več meja, ki bi se morale združevati, vse je že izpopolnjeno v eno. Vsi pojavi, vse stvari v tej enosti obstajajo naravno in spontano, ne glede na to, ali nastajajo ali izginjajo, vse so naravne in spontane, vse obstajajo. Sedaj, ko smo skupno devetkrat ponovili zlog om, dlani znova spustimo v naročje in ostanemo nekaj minut sproščeni, vendar s čistim zavedanjem duha – sproščeni in prisotni.
6. Tokrat združimo dlani v zen mudro – štiri prste pod popkom. Sedaj ozavestimo prostor telesa in uma, občutimo njuno lucidnost in transparentnost (prodorno in čisto prosojnost). Z zavestnostjo zapolnimo vse fizično telo in ji dopustimo širjenje skozi sfero uma preko meja telesa navzven. Občutimo širjenje avričnega polja, obenem pa center zavestnosti vzdržujemo v telesu in pazimo, da se nam ne izgubi v neskončnem prostoru preko meja avre. Sedaj se osredotočimo na vdih in izdih, občutimo, kako zunanji prostor, iz katerega prihaja vdih, postaja z izdihom en sam prostor z notranjostjo našega telesa. Začutimo dihanje kot ritem in življenje enega samega prostora, ko se zunanji in notranji prostor izgubi in postane en sam.
7. Z vdihom v sebi (mentalno) izgovorimo zvok AAA, z izdihom pa počasi – polglasno zlog HUM. Zvok aaa ponazarja pojavnost vseh stvari: našega telesa, uma, življenja, diha, medtem ko zlog hum ponazarja izginjanje – minljivost vseh teh stvari. Občutimo to stvarnost! To mantro izgovarjamo približno deset minut, nato pa počasi spustimo roke v naročje in zaključimo meditacijo s postopnim vračanjem zavesti v svoje fizično telo in okolico.
Avtor: Matjaž Bogdan Zepan
