Kako postati dober gospodar svojega življenja?

Verjamem, da si vsi želimo verjeti, da smo gospodarji svojega življenja oz. ne le, da smo gospodarji, temveč da smo pri tem tudi učinkoviti.

Bolj ko se zavedamo, da smo za svoje dobro ali slabo počutje odgovorni sami, učinkovitejši smo. Bolj ko znamo poskrbeti za dobro počutje kljub neprijetnim situacijam, ki jih izkušamo, učinkovitejši smo in bolj ko se zavedamo, da je treba za svoje dobro počutje skrbeti na način, s katerim to skrb olajšamo tudi drugim, učinkovitejši smo.

Učinkovito gospodarjenje s svojim življenjem pa si olajšamo tudi z upoštevanjem naslednjih načel.

OGLAS

1. Vse, kar počnemo, delamo z namenom ohranjati dobro počutje. Torej vse, kar počnemo, delamo zato, ker v tem prepoznamo način, kako si zagotoviti dobro počutje. Res pa je, da to prepoznamo v različnih stvareh. Nekateri npr. kot učinkovit način za dobro počutje prepoznajo šport, drugi branje,… Vsem pa je skupna težnja po tem, da skrbijo za svoje dobro počutje.

2. Ljudje iščemo načine, da bi zadovoljili eno ali več od svojih petih potreb: potrebo po preživetju, ljubezni in pripadnosti, moči, svobodi in zabavi. Pomembno je, da je zadovoljitev teh potreb uravnotežena, če želimo ohranjati dobro počutje. To pomeni, da ne moremo skrbeti samo za zadovoljitev ene potrebe, ostale pa dati na stran. Intenzivnost posamezne potrebe je od človeka do človeka drugače izražena, tudi načini, kako jih zadovoljujemo, so različni. Nekdo ima npr. močno izraženo potrebo po moči, zato kar naprej tekmuje sam s seboj in si skuša dokazati, da je lahko vedno boljši in boljši, medtem ko nekdo drug to potrebo morda zadovoljuje tako, da skuša vedno imeti prav in ne popusti v konfliktu, tudi ko ve, da obstaja velika verjetnost, da se moti.

3. Izbira načinov za zadovoljitev potreb je odvisna preteklih izkušenj. Te so lahko posredne ali pa neposredne. Pogosto se sicer ne zavedamo, katero potrebo zadovoljujemo s posameznim vedenjem oz. aktivnostjo, vemo pa, kako se ob njenem izvajanju počutimo. Če smo tako v neki svoji pretekli dejavnosti prepoznali, da smo se ob izvajanju počutili dobro, potem jo bomo po vsej verjetnosti uporabljali tudi v prihodnje. V tem primeru gre za neposredno oz. našo lastno izkušnjo. Izkušnje pa so lahko tudi posredne. Prijateljica mi npr. pove, da se je po masaži počutila res dobro in sproščeno, ob čemer tudi sama prepoznam, da bi bil to lahko dober način sprostitve oz. način, kako poskrbeti za dobro počutje, čeprav neposredne izkušnje z masažo še nimam.

4. Če v neki aktivnosti prepoznam nekaj dobrega zase, ni nujno, da bodo drugi tudi. Ni nujno, da mi bo ideja masaže, potem ko jo izkusim, še vedno všeč. Prav tako ni nujno, da bo nekomu všeč ideja teka kot načina za sprostitev, čeprav meni je. Bolj ko se tega zavedamo, lažje razumemo in sprejmemo, da smo si ljudje resnično zelo različni, da v tem ni nič napačnega in zato ni smiselno drugega prepričevati, da imamo mi prav, medtem ko se on moti.

5. Univerzalna želja ljudi je biti sprejet takšen, kot sem. Morda v tem tiči razlog, da se tako zelo hitro postavimo po robu nekomu, ki ga doživljamo, kot da nas skuša spremeniti.

6. Spremenimo lahko samo sebe. Ko to sprejmemo in resnično ponotranjimo, bo odpadla ogromna količina stresa, ki si ga povzročamo z vztrajanjem v želji, da bi spremenili druge ljudi ali neke zunanje okoliščine in situacije. Pri tem vztrajamo, ker še vedno verjamemo v zunanjo motivacijo, v to, da je vse, kar prepoznamo kot dobro zase, dobro tudi za druge, in v to, da lahko druge pripravimo do tega, da se bodo vedli v skladu z našimi pričakovanji. Zato še vedno tako pogosto pričakujemo, da bodo drugi narediti to in ono, zato da bomo mi srečni.

7. Vsako živo bitje želi kontrolirati svet okrog sebe v želji, da bo točno takšen, kot se mu zdi, da je prav. To počnemo mi, pozabljamo pa, da to vedno počnejo tudi drugi. In tako kot so drugi odgovorni za vse, kar počnejo v želji, da bi zunanji svet približali svoji notranji predstavi »popolnega« sveta oz. sveta, v katerem prepoznajo, da bodo lahko poskrbeli za svojo srečo, nosimo to odgovornost tudi mi. Vsak sam in vsak zase. Pri tem ne gre pozabiti, da zunanjega sveta ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo sebe in pri sebi iščemo odgovor na vprašanje: »Kaj lahko naredim za to, da se bom počutila bolje?« neprijetnim situacijam in temu, da se drugi ljudje ne vedejo vedno v skladu z mojimi željami, navkljub. To je vprašanje, ki nas vodi, da se ozremo vase.