Začnimo pri osnovah. Čustva so ena izmed najmočnejših kreativnih energij, ki so del človeka. S čustvi ustvarjamo. Čustva so kot barva, s katerimi rišemo na platno. S čustvi ustvarjamo in si barvamo življenje. Če dovolimo čustvom, da tečejo, je naše življenje precej lažje. Če čustvom ne dovolimo, da tečejo, jih blokiramo ali potiskamo, kar seveda ni dobro na dolgi rok. Tok čustev lahko prekinjamo iz različnih razlogov. Več o tem kasneje.
Čisto na začetku bi rada prav tako razložila, da so vsa človeška čustva naravna. Veselje, žalost, strah, jeza, ljubezen … Ne glede na to, kaj čutimo ali ne čutimo, čustva so del nas. Težave nastanejo, ker na piedestal postavljamo prijetnejša čustva in hrepenimo po njih oz. bi se vseskozi radi lepo počutili. Tista manj prijetna čustva, pa odrivamo na stran in jih ne želimo čutiti. A tudi, če jih odrivamo in nočemo čutiti, so tu.
Že v otroštvu smo bili morda naučeni, da nekaterih čustev preprosto ne smemo pokazati ali nam je bilo (zavestno ali povsem nezavedno) jasno pokazano, da določena čustva niso zaželena, npr. jeza. Nismo smeli biti jezni. Nismo smeli pokazati jezo. Lahko smo bili zato okarani, so nas za „kazen“ ignorirali, če smo bili jezni ali so nam preprosto rekli, da se to ne spodobni. V takšnem primeru (in tega je žal veliko) smo s seboj v odraslost lahko prinesli, manj ali več, potlačenih čustev. In potlačena čustva, torej, so lahko težava še dane. Težave s potlačenimi čustvi se lahko kažejo v slabšem počutju (npr. lahko se razvije depresija, tesnoba ..), zapletenih odnosih ali nam v življenju, na katerem področju preprosto ne gre – matramo, vse dajemo od sebe, pa ni pravega uspeha. Razlog so lahko potlačena čustva, čustvene blokade.
Odgovor se skriva v osvobajanju potlačenih čustev in strahov. Lahko se sliši. A ni vedno najlažje to storiti. Pravzaprav gre za proces, ki se ne zgodi iz danes na jutri. Vsekakor pa prinese svobodo, olajšanje in vse več vitalne življenjske energije, ki se ob tem zbuja. Ker so čustva ogromen del nas, nas ravno stik z našimi čustvi lahko pripelje v stik s seboj – tem, kar zares smo. Sestavljanka se sestavlja.
Tok čustev običajno prekinemo, zaradi disfunkcionalnega ozračja, v katerem smo rasli kot otroci (čustva zavestno ali nezavedno niso bila zaželena) zaradi čustvene bolečine, ki smo jo doživeli v kakšnem odnosu z ljubo osebo (izdaja, zapustitev, zavrnitev…), zaradi nezaupanja v življenje, zaradi strahu pred čustvi (lahko se čustev bojimo, če so nam tuja) ali zaradi kakršnekoli slabe izkušnje v življenju … Razlogov je pravzaprav toliko kot je ljudi.
KAKO PREPOZNATI POTLAČENA ČUSTVA, OSVOBODITI POTLAČENA ČUSTVA TER SE REŠITI STRAHOV?
Strahov in čustev se v resnici ne rešimo ali jih izbrišemo. Naučimo se z njimi delati in mi postanemo njihov gospodar in ne oni naš. To je ključno. S strahovi se soočimo. Čustva dovolimo, da tečejo – jih enostavno čutimo.
Če želimo osvoboditi potlačena čustva, pa moramo najprej prepoznati čustvo, ki ga tlačimo oz. smo ga potlačili. Ta nam najverjetneje intenzivno, pogosto in lahko tudi prekomerno sam „skače ven“ denimo v odnosih ali nekaterih situacijah. Ali pa menimo, da mi preprosto tega čustva nimamo, ga ne doživljamo. To je seveda nemogoče, saj, v večji ali manjši meri, vsi nosimo v sebi omenjena osnovna človeška čustva. Potlačeno čustvo se nam daje na pladnju. Ali nam intenzivno “buta ven” ali pa se nam zdi, da “tega” čustva mi nimamo.
“Vidimo” ga lahko v drugi (bližnji) osebi in menimo, da čustvo ta oseba ima, mi pa ne. Denimo jezo. Ob sebi imamo jeznega človeka, ki nam svojo jezo stalno kaže. Mi pa lahko menimo, da jeze nimamo, da je to le “njegov/njen problem”. Projiciramo na drugega. Lahko pa smo mi veliko jezni, a za to krivimo zopet drugega. Zopet projiciramo navzven. Obe poti vodita stran od razreševanja in bližje k še večjim zapletom.
Ko si dovolimo videti, začnemo prepoznavati, takrat nič več ne projiciramo na drugo osebo (jo krivimo), ampak začenjamo prevzemati odgovornost za svoje doživljanje. Tako smo počasi na dobri poti, da se bomo začeli osvobajati. Pogosto pa ta proces zaustavljamo točno tako, da smo denimo jezni na partnerja, zaradi njegovega dejanja ali odnosa in namesto, da bi se ukvarjali s svojo jezo, se raje ukvarjamo s partnerjem (kaj vse dela npr. narobe in kako bi ga spremenili). A žal to ni rešitev. Niti pot v svobodo. To je pot v začaran krog.
Dovolimo si, bodimo iskreni do sebe. Ko sprejmemo odgovornost za svoje čustvo (npr jezo), smo se že z majhnim korakom podali na pot osvobajanja. Nato sprejmimo čustvo. Odpustimo komu, če je potrebno. Odpustimo sebi. Sprejmimo. In tukaj smo res že zelo blizu svobodi, čustveni svobodi, po kateri hrepenimo.
Tukaj smo že v globljem stiku s seboj in s svojo globoko esenco…In življenje dobiva kar na enkrat drugačne barve. Svetlejše barve…
