Kako preživeti smrt otroka

OGLAS

Dajmo se tokrat vprašati kako lahko preživimo smrt nam najdražjih, v našem primeru otroka. To se meni zdi nepojemljivo, da lahko starš preživi smrt otroka in sam živi naprej. A življenje piše zgodbe, ki so same po sebi nemogoče in se ne bi smele zgoditi, pa se na žalost dogajajo. Kar ozrite se okoli sebe, koliko otrok so morali starši pokopati v zadnjih tednih. Dovolite, da naštejem le nekaj najbolj perečih in odmevnih primerov: prometna nesreča belgijskega avtobusa v švicarskem predoru – za en razred mrtvih otrok, poboj pred židovsko šolo v Franciji, vojne v kriznih žariščih, ki nikakor ne prizanašajo otrokom, strelski pohod na Norveškem lansko poletje, ko je pod streli norega človeka ugasnilo skoraj 100 življenj, predvsem najstnikov, ne nazadnje pa tudi izgube otrok, ki so posledica prometnih nesreč v naši ljubi deželici.

Ali ste se zamislili? Imate sami otroke? Iz srca upam, da se nikomur od vas ni bilo treba soočati z žalostjo in grozo ob smrti lastnega otroka. Menim, da je narava tudi zato poskrbela, da morajo otroci nadživeti starše, torej da smo starši prvi na vrsti, kajti obratni vrstni red je izjemno boleča izkušnja, ki pa se jo da preživeti. Ne upam se niti postaviti v kožo staršev preminulih otrok v zgoraj naštetih dogodkih.

Kako se človek sooči s takšno ogromno bolečino in žalostjo?

OGLAS

Ob tovrstni tragediji je zelo pomembno, da ima posameznik ob sebi skrbne in ljubeče ljudi (sorodnike, prijatelje), ki mu pomagajo lajšati bolečino in ga podpirajo, ko preživlja šok. Naše telo, čustva in razum so narejeni tako, da se zablokirajo pred veliko bolečino ali ogroženostjo. Podobno se zgodi tudi, ko se posameznik sooči s smrtjo otroka – zablokira, onemi, pade v šok, ki lahko traja kar dolgo časa. V tem času je izjemnega pomena, da mu stojijo neprestano ob strani ljudje, ki ga tolažijo, poslušajo ali pa zgolj držijo za roke, se ga dotikajo in izkazujejo ljubezen.

Ko se starš zave in ozavesti, da ni več najbolj ljubljenega bitja, ki mu je od prvega vdiha podarjal svoje misli in neskončno ter brezpogojno ljubezen, sta praznina in šok enormna in izjemno boleča. Zdi se, da takšna bolečina samo narašča in da je nikoli ne bo konec. V primarni fazi je pogosto potrebno poiskati zdravniško pomoč ter je nujno, da se osebo opazuje in se ji pomaga skozi prve faze žalovanja.

Faze žalovanja si sledijo od globoke žalosti, obupa, jeze, do soočanja z kruto resnico, vendar vmes preteče kar nekaj mesecev in let, lahko pa se zgodi, da starš nikoli ne more sprejeti takšne izgube. Posledično tudi sam postane le bleda senca sebe, ki čaka, da se otroku pridruži med angelčki.
Teoretično lahko predvidevam, da z izgubo otroka starši izgubimo del sebe. Vse, kar smo želeli pokazati in dati otroku iz srca, tega ne moremo storiti, a živeti moramo dalje.
Mogoče bi bil sedaj trenutek, ko bi mi vsi za trenutek obstali in se vprašali o vrednosti življenja, mojega, tvojega, našega, vašega in predvsem o otrokovem življenju. Kajti otrok ni kriv, da obiskuje šolo svoje veroizpovedi, nima nič s tem, da norec vadi streljanje na živih tarčah in tudi nima popolnoma nič s tem, da umre v prometni nesreči v ulici, ki je 10 m oddaljena od doma.

Torej, starši in vsi ostali dragi moji, začnite ceniti vsak hip, ki ga živite, ljubite vse trenutke, ki jih preživite s svojimi otroki, nobena slaba volja in nesporazumi naj ne vodijo vaših življenj, vse se da urediti in zmeniti, kajti ko izgubiš otroka, postane vse to brezpredmetno.
Uživajte v druženju z mladimi in novimi energijami, ki nam jih podarjajo otroci, razmišljajte in delujte v dobri volji in verjemite, da stvarstvo tudi poskrbi, da se nam vložek ljubezni in energije vrne skozi spremljanje otroka v odraslo življenje.

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si