Znanost nas sili v razumevanje sveta, kot ga razlaga ona. Nedavno je bil objavljen članek: “Zadnjih 300 let smo si napačno razlagali glavni zakon fizike”.
Newtonovi zakoni so alfa in omega, a ne?
Besedi v kolikor oz. razen sta si različni, prav tako kot sta si različni besede misel in izkušnja sebe v prvi osebi.
Težava je, da so nam 300 let razlagali nekaj, kar so si sami interpretirali po svoje.
S tem ni čisto nič narobe, saj to počnemo vsi. A ko hočeš uporabiti nekaj, da potegneš v svojo zgodbo še vse druge, to več ni tako zelo preprosto.
Vsi mi vemo, da doživljamo sebe kot sebe. Včasih je v tem občutku milijone misli, čustev, občutkov, drugič zelo malo. Tisti, ki meditirate pa veste, da misli čez nekaj časa izginejo.
Torej je zelo pomembno koga poslušaš in komu slediš. Kajti če slediš nekomu, ki si razlaga to, za kar je potrebno samo pogledati skozi okno po svoje, lahko zelo zabredeš.
Pot vsakega od nas je naša lastna. Vsak od nas hodi po svoji poti.
Dolga leta so častili Sigmunda Freuda in njegove teorije, zadnje čase se je tehtnica prevesila v smer njegovega kolega Carla Junga. To pa predvsem zaradi bolj logičnega pristopa, ki je bližje temu, kar smo ljudje v svoji vsakodnevni izkušnji.
In kaj smo?
Verjetno bi spet vsak rekel po svoje, in to je v redu. A težava nastane, ko začnemo v svojo zgodbo vleči druge, podobno kot počne mnogo tistih, ki vedo.
Naša prvoosebenjska izkušnja je občutek za nas same. Samo mi lahko vemo, kakšen je in kaj v njem doživljamo.
Ko pa drugi začnejo govoriti kaj doživljamo, pa je to že nekaj posrednega.
V veliki meri to počne znanost. Predvsem, ko se gre za naše osebne, prvoosebenjske izkušnje.
Oni so tisti, ki ocenjujejo, če je to, kar smo mi doživeli res, če je prav, če se je sploh zgodilo ipd. Vendar pa ne vedo osnovnih pravil, po katerih se to, kar se dogaja, dogaja.
Je že res, da lahko to, kar oni mislijo, da se dogaja, opišejo. Od zunaj. A vedeti z gotovostjo ne morejo.
Mnogi doživljajo to, kar doživljajo kot popolno resnico. Tudi shizofreniki. In to je resnica. Za njih.
Težava pa nastane, ko začne to resnico interpretirati nekdo od zunaj.
Vsekakor lahko vidimo, če je nekaj običajno, kot je to pri drugih. A to, ker vsi verjamemo v dejstvo, da zemlja ni center vesolja, še ne pomeni, da ni.
Vsak od nas ima svoj notranji svet in svojo lastno izkušnjo sebe. Kar se tam prikaže, nam, vsaj večini daje občutek, da je to naše in da je res.
Težava pa nastane, ko gremo igrico primerjave z drugimi.
Znanost zahteva neka ekstaktna pravila. In prav je. Vendar pa, če ta pravila, ki jih vsiljuje, temeljijo na predvidevanjih, potem to ni v redu.
Zadnjih 300 let smo predvidevali kaj je rekel Newton.
Tega, kar je misli s tem, kar je povedal, ne bomo mogli vedeti natančno nikoli, saj mi nismo on in on ni mi. To pomeni, da je njegovo doživljanje tega, kar je doživel on ob spoznanju, samo njegovo lastno.
Samo on sam lahko pove, kaj je doživel ob tem, ko je padlo jabolko. Tega ne moremo vedeti.
In podobno je z našo prvoosebenjsko izkušnjo, kjer mi doživljamo angelčke, entitete, pretrgane avre ipd.
A ste vedeli, da so odkrili, da imamo 6 čutilo, torej čutilo za magnetizem?
Da, tudi to so odkrili, kar pomeni, da smo nekateri bolj, drugi manj senzitivni na dojemanje elektromagnetnega valovanja.
To pa tudi pomeni, da ljudje “vidimo” oz. zaznavamo elektromagnetno valovanje, kar obroč, ki je okoli našega telesa, oz. avra tudi je.
A si mislite, kako vas lahko nekdo zafrkne, ker on ve?
Vir
[1] Clare Watson, We’ve Been Misreading a Major Law of Physics For The Past 300 Years
– https://www.sciencealert.com/weve-been-misreading-a-major-law-of-physics-for-the-past-300-years, 22.09.2023
[2] Human Magnetic Reception Laboratory, Human Magnetoreception! – https://maglab.caltech.edu/human-magnetic-reception-laboratory/, 17.09.2023
[3] Brown University, Phenomenology – https://www.brown.edu/Departments/Joukowsky_Institute/courses/architecturebodyperformance/1065.html, 16.09.20233
