Bliža se največji krščanski praznik: Velika noč. Na žalost letos opažam precej večjo nestrpnost s strani neverujočih ali drugače verujočih do kristjanov. Večino predvsem moti verski prizvok zgodbe o vstajenju. Kaj pa, če ta zgodba nima le religioznega sporočila?
LETNI ČASI IN POJAV KRŠČANSTVA
Narava in letni časi so obstajali že pred pojavom človeštva, toda človek je bil prvi, ki je to dejstvo tudi zavestno doumel. Starodavna ljudstva so bila zelo povezana z Naravo, zato so hitro ugotovila, da ta živi po določenih zakonitostih. Začela so častiti njene posamezne cikle, iz tega pa so se razvili različni obredi, praznovanja in verovanja. Tako tudi krščanstvo dejansko temelji na teh poganskih običajih.
Večina od nas pozna zgodbo o vstajenju. Jezusa križajo zaradi grehov in sodeč po Svetem pismu po hudem trpljenju na križu umre, nato pa tretji dan čudežno vstane od mrtvih ter se prikaže svojim učencem. Pa je ta razlaga res avtentična? Ali pa vsega skupaj ne razumemo prav in nas Sveto pismo, ki je mešanica resničnih dejstev in prispodob in je od svojega nastanka doživelo nič koliko verzij, razlag, sprememb in popravkov, zato ga ni mogoče razumeti dobesedno, tudi v tej zgodbi zavede in nam zamolči pomembno dejstvo. Da namreč na križu ni umrl Jezus, ampak le njegovi grehi (Antikrist), medtem ko je dobri del Jezusa (Kristus) vstal v življenje.
VSTAJENJE ŽIVLJENJA
Navedena trditev postane smiselna, če zgodbo o vstajenju pogledamo z vidika Narave, iz katere vse izhaja in v kateri vse obstaja (tudi človeštvo). Narava kot stvarnica v svojem življenju dela dobre stvari, pa tudi napake. Zato je dobro in zlo. V sebi nosi tako Življenje (Kristusa) kot tudi Smrt (Antikrista). Življenje (Kristus) jo po svoji naravi vodi v življenje, Smrt (Antikrist) pa kot njegovo nasprotje v smrt. Da ostane živa, se mora zato ves čas očiščevati svojih napak, ki so njena poguba, ob stalni odsotnosti svoje Smrti (Antikrista) pa se lahko njeno Življenje (Kristus) vsakič znova in znova razcveti v vsej svoji veličini, bogastvu, pestrosti, raznolikosti, barvitosti in lepoti (kar se v življenjskem ciklu Narave zgodi vsako pomlad).
NAVODILO ČLOVEŠTVU
Jezusova zgodba je tako dejansko zgodba Narave, zgodba o vstajenju Kristusa pa zgodba o vstajenju Življenja. Preko nje pa je tudi človeštvo pravzaprav dobilo navodilo, kako naj živi. Tudi človek je namreč kreativno bitje, ki ustvarja dobro in slabo, zato v njem živita Kristus (Življenje) in Antikrist (Smrt). Ne glede na to, ali smo verni ali ne in ali zgodbi o vstajenju verjamemo ali ne, TOREJ VSI V SEBI NOSIMO SVOJEGA ODREŠENIKA (KRISTUSA, ŽIVLJENJE) IN RABLJA (ANTIKRISTA, SMRT). Če želimo živeti, moramo po vzoru Jezusa in Narave prevzeti odgovornost za svoja življenja ter stalno prepoznavati svoje napake, jih popravljati, preprečevati in ne ponavljati. In čeprav bomo kot Jezus oz. Narava ob tem tudi trpeli, bomo le očiščeni svojih ‘grehov’ vedno znova vstajali v življenje in ne v smrt, vsakič bogatejši za nova in nova spoznanja o sebi in celotnem obstoju.
