Kako se kreira

Ljudje vedno kreiramo, saj je naša narava kreiranje. Vse namreč, kar prihaja iz nas je kreacija, pa bodisi je to vdih ali izdih, beseda ali misel. Težava je le v tem, da se tega ne zavedamo.

Kadarkoli se kar koli zdi v nas ali okoli nas, je to kreacija, in da bi to dojeli, moramo pogledati malo globje od same vsakdanje plitvosti življenja. Življenje nam namreč res da občutek, da je to kar ustvarijo misli, koncepti ideje, čustva ipd. naša kreacija in je, vsekakor je, vendar pa ne takšna kot se zdi.

Vse to kar prihaja iz nas namreč ni skreirala misel, ni čustvo, ne koncept, ne ideja. Vse to so le ‘blueprinti’ naših kreacij. Kreira pa nekdo drug. In kdo je ta? No, za kaj takega moramo iti globlje, a še pred tem je potrebno po vedeti nekaj drugega.

OGLAS

Če je misel ‘blueprint’, pa ‘blueprint’ je tudi ideja in zamisel, čustvo, potem to od nekod izvira. In ta nekdo mora biti nekje višje oz. globlje v naši zaznavi. In kar je zanimivo, ta vedno ustvari to, kar je na nižjem nivoju.

Predstavljajte si to takole, kot je v vesolju. Sonce sveti in na nebu so oblaki. Kreacija je senca in vse kar je pod njo, ni osvetljeno.

Tako je tudi pri naših kreacijah. Vse kar ni osvetljeno z lučjo duše oz. višjega aspekta našega zavedanja, je v senci, torej ni kreacija duše.

Takrat je ta kreacije le umska, čustvena, miselna, konceptualna. In s tem ni čisto nič narobe. Ta kreacija je v popolnosti izpostavljena zakonom dvojnosti, skozi njo pa tudi sijejo zakoni karme.

Ker ni osvetljena z lučjo duše, je pač osvetljena z lučjo uma. Um, kot vemo je pač takšen in drugačen. V enem trenutku je to, v drugem nekaj drugega. Da pa bi lahko dosegel svoj stalen fokus, ga je potrebno scentrirati.

A kar se tukaj dogaja, se gre le za umski fokus. Luči duše še vedno ni.

Za kaj takega je potrebno, da se duša prebudi. Ponovno rojevanje duše v duhovni svet pa ni tako preprosto, če to pogledamo iz materialnega vidika, saj smo zelo ujeti vanj.

Duša ima namreč rada dobrohotnost, blagohotnost, ustrežljivost, in da bi tja prišli, je potrebna spontana stopnja vsega tega, ne tista, naučena z možgani. Možgani so vsekakor dobra iztočnica, saj pomagajo um fokusirati na nekaj, kar je pomembno.

Da pa bi lahko šli globje, pa je dober način, kako priti do spontanih načinov izražanja našega bitja, da se udeležimo neke vrste prostovoljnega dela. Takšno delo pomaga znotraj nas sproščati ujetosti v meso, saj človek, ljudje, ki jim pomagamo, nimajo začrtanih pravil, kako bi naj to potekalo.

Oni so kakršni so in prostovoljno se podrazumeva za razliko od plačanega dela, kot nekaj, kar je bolj ohlapno, torej ne tako ovito v cilje, uspešnost, rezultate. Uspešnost pri takem delu ne bi smela biti in čez nekaj časa izvodeni takšna prioriteta.

Da si lahko dobrovoljen, uslužen, dobrohoten, prijazen, za to ne rabiš ničesar. Vendar pa je potreben čas. Vse kvalitete v življenju se brusijo, in le-te postanejo najboljše, najbolj fine, če jim damo čas. Čas, pa je v današnji družbi nekaj, kar zna biti težava.

Doma smo pridobili vrednote. Bodisi je to bilo, da je treba hitreje, ali počasneje. Nekateri so preprosto prehitri ali prepočasni. Poleg tega, pa še ni prave pristnosti. Doma nas naučijo v skladu s tem, kar so in tudi mi to počnemo sebi in drugim, ko se sprehajamo in integriramo v družbo.

Vzgled je vsekakor pomembna stvar, a če je pravilno usmerjen. Vsi namreč ne zmorejo tistega lepega, kar je potrebno za prebujenje duše.

Da bi lahko počasi začeli prebujati dušo je potrebno najprej videti sebe kot nekaj ločenega od živalskih nagonov in nižjih čustev. Potrebno je začeti goji vzvišena čustva in ta nas podpirajo, ne tista nizkotna.

Človek na poti do superčloveka oz. do človeka, ki prepozna sebe kot instrument kreacije prehodi dosti poti, dosti čustev in namenov, nagonov je potrebno zatirati. Potrebno je postati dober človek, ki ima čim manj pomanjkljivosti, ki bi ga lahko vodile stran od njegove ravne poti, do tja.

Komaj, ko se začnejo topiti tiste otopelosti, globoke prizadetosti in vse tisto, kar povzroča, da odreagiramo nagonsko, spontano ali kakorkoli drugače, da bi vrnili »milo za drago«, je tukaj ovira. Duša se ne more in tudi noče odpreti prej, kot človek pokaže, da si želi biti drugačen.