Ko začnete opuščati…
Ne morete se prisiliti, da nekaj opustite, tudi če si to močno želite.
V tem trenutku vas pozivam, da opustite svoj stari jaz: preteklo stisko, odnose in občutke krivde, ker ste si odrekali tisto, kar ste zares hoteli in potrebovali. Če želite okrevati po samosabotiranju, morate začeti proces opuščanja.
Vendar ne morete na silo odmisliti stvari, tudi če si to goreče želite.
Ne boste opustili nečesa v hipu, ko vam bo nekdo rekel, da se morate “premakniti naprej”, ali nekega dne, ko se boste zavedali, da morate priznati poraz, ali v trenutku malodušja, ko boste ugotovili, da je upanje pravzaprav zaman.
Ne morete se preprosto prisiliti, da postanete do nečesa brezbrižni, in to opustiti. Kaj takega verjamejo samo ljudje, ki nikoli niso bili zares obsedeni z nečim. To verjamejo tisti, ki nikoli niso bili globoko navezani na nekaj, kar jim je dajalo občutek varnosti, zanesljivosti, ljubezni in zaupanja v prihodnost.
Kako naj postanete brezbrižni do nečesa, kar ste se tako dolgo trudili ohranjati in obnavljati?
Tega ne morete in niti ne poskušate.
Opuščati začnete, ko naredite prvi korak k novemu življenju, nato pa si dovolite ležati v postelji, strmeti v strop in jokati toliko časa, kolikor vam srce poželi.
Opuščati začnete, ko ozavestite, da se vaše življenje ne more več vrteti okrog zevajoče praznine in da preprosto ne morete več živeti enako kot prej.
Opuščati začnete v hipu, ko ugotovite, da čutite tisti vzgib, zagon, trenutek, ki ga prikazujejo filmi, opisujejo knjige in opevajo pesmi.
To je trenutek, ko ozavestite, da nikoli ne boste našli miru med ruševinami preteklosti.
Naprej lahko živite samo, če začnete graditi nekaj novega.
Osvobodite se, ko zgradite novo življenje, ki vas tako pritegne, posrka vase in navduši, da počasi in postopoma pozabite preteklost.
Če se skušate prisiliti, da bi nekaj “opustili”, se tega oklenete še močneje in bolj goreče. To je tako, kot če bi vam rekli, da ne smete razmišljati o rožnatem slonu – seveda ne boste mogli razmišljati o ničemer drugem.
V tem pogledu ni srce nič drugačno od uma. Bolj ko si dopovedujete, da morate nekaj opustiti, globljo navezanost čutite.
Zato ne počnite tega.
Raje si dopovedujte, da lahko jokate, kolikor vam srce poželi. Lahko ste do konca sesuti in obupani; lahko pustite, da vam, življenje popolnoma razpade. Dopovedujte si, da se vaši temelji lahko porušijo.
Ugotovili boste, da še vedno stojite.
Po izgubi boste zgradili nekaj tako močnega in osupljivega, da se vam bo izguba morda celo zazdela smiselna. Morda bo v vas prebudila nekaj, kar se nikoli ne bi zganilo, če v to ne bi bili prisiljeni.
Če ste prepričani, da nečesa bolečega ne morete opustiti, vam tega ni treba storiti.
Vendar začnite graditi novo življenje tako, da naredite danes en korak in jutri naslednjega. Drobec za drobcem, dan za dnem.
Prej ali slej se boste namreč zavedali, da o bolečini niste razmišljali že celo uro. Nato o njej ne boste razmišljali ves dan, ves teden… Minila bodo leta in obdobja in vse, za kar ste mislili, da vas bo zlomilo, bo postalo oddaljen spomin, ki vam bo priklical nasmeh na obraz.
Vse, kar izgubimo, se spremeni v nekaj, za kar smo globoko hvaležni. Sčasoma uvidimo, da izgubljene stvari niso bile pot, temveč ovira.
Povzeto iz knjige Gora ste vi >> Kako se nehamo sabotirati in uresničimo svoj potencial
