Povzeto po knjigi VSE, KAR ŽELITE SVOJEMU OTROKU, dr. Wayne W. Dyer
1. OTROKU GOVORIMO, DA JE „GRD“.
Otrok, ki verjame, da je „grd“, kadar se samo grdo obnaša, sčasoma iz takih sodb začne ocenjevati tudi svojo človeško vrednost.
Primer: Če otrok polije mleko po mizi in mu starši rečejo: „Grd fantek si – že četrtič ta teden si bil tako neroden,“ bo kmalu ponotranjil stavek: „Kadar sem neroden, sem grd človek.“ Otrokovo občutek lastne vrednosti se zmanjša, ponavljajoča se sporočila o njegovih napakah in neprimernem obnašanju pa se prenesejo na njegovo celostno bitje, zato že kmalu o sebi meni, da je na splošno nevreden.
2. OTROKU GOVORIMO, DA JE PRIDEN SAMO TEDAJ, KADAR SE OBNAŠA V SKLADU Z NAŠIMI PRIČAKOVANJU.
Za otrokov občutek lastne vrednosti je enako pogubno mnenje, da je dober človek samo zato, ker se lepo obnaša, kot prepričanje, da je slab, ker se včasih grdo obnaša. Starši z nenehnim ponavljanjem trditev, na primer: „Dober fant si – mama te ima zelo rada, ker za sabo pospraviš oblačila,“ dosežejo, da otrok že kmalu ponotranji trditev: „Dober človek sem, samo kadar ustrežem mami in očku.“
Če je otrok vsakič za primerno obnašanje pohvaljen kot dober ali priden, bo sčasoma imel o sebi slabo mnenje, vsakič ko se ne bo obnašal v skladu s pričakovanji staršev.
3. NENEHNO OPOZARJANJE OTROKA, DA NE RAVNA PRAV.
Tak pristop poteka takole: „Nadziral bom otrokovo napačno ravnanje in nanj vedno opozarjal.“ Otrok, ki ga opazijo ali z njim govorijo samo takrat, ko ravna napak, bo kmalu podvomil vase in začel verjeti, da ni ljubljen.
4. UPORABLJANJE VZDEVKOV, KI OTROKU ZMANJŠUJEJO OBČUTEK LASTNE VREDNOSTI.
Če otroku pravimo na primer mali, bučko, norček, bajsi ali zanj uporabimo katerikoli drug vzdevek, ki ne spodbuja pozitivnega samovrednotenja, s tem znižujemo njegov občutek lastne vrednosti. Taki vzdevki ga vsakodnevno opominjajo, da je neroden, nesposoben ali neprivlačen, staršem se morda zdijo nepomembni, v resnici pa otroka opominjajo na njegove pomanjkljivosti. Negativne besede, fraze in vzdevki postanejo trajni spomini, ki jih le redko izbrišemo iz svoje samopodobe.
5. OBRAVNAVANJE OTROKA KOT „VAJENCA ZA ODRASLEGA“, KI ŠE NI POPOLNO ČLOVEŠKO BITJE.
Za starše s takim stališčem je značilno, da obravnavajo otroka, kot da se nenehno pripravlja za življenje – govorijo mu, da bo nekega dne spoznal, zakaj mora zdaj početi, kar zahtevajo od njega. „Ko boš odrasel, boš razumel, zakaj te opominjam.“ „Nekega dne boš cenila, kar ti govorim. Premajhna si še, da bi vedela. Naredi to, ker tako pravim.“ Taka sporočila otroku govorijo, da še ni celovit, da je nepopoln, zato gleda nase kot kot na pomanjkljivo osebo.
6. OBRAVNAVANJE OTROKA KOT DEL VELIKE ZAKLJUČENE CELOTE, NE KOT POSAMEZNIKA.
Primerjanje otroka z brati ali sestrami, z nami, ko smo bili še otrok, ali z otroki iz soseščine v otroku vzbuja občutek, da ni poseben in edinstven. Če otrok ne verjame, da je poseben in edinstven, temu že kmalu sledi občutek manjše vrednosti.
Tovrstno doživljanje samega sebe je posledica in izhaja iz besed, ki mu jih namenjajo starši, na primer: „Zakaj ne moreš biti, kot tovja sestra“, „Ko sem bil jaz otrok, smo vedno naredili, kar so nam rekli starši, sicer nam je trda predla.“
7. OTROKU NE ZAUPAMO ODGOVORNOSTI.
Če delamo in mislimo namesto otroka, s tem prispevamo k zniževanju njegovega občutka lastne vrednosti in slabljenju samozavesti. Z nenehnim dajanjem sporočil, ki kažejo, da nismo prepričani, da otrok lahko dobro opravi nekatere naloge – ali da bi bilo bolje, če se jih sploh ne loti, ker menimo, da so zanj prezahtevne – otrok razvija in poglablja dvom vase.
8. OTROKA KRITIZIRAMO VSAKIČ, KO NAREDI NAPAKO.
Kritika prispeva k občutku manjše vrednosti. Pogosteje ko je otrok deležen kritike, verjetneje se bo izogibal vnovičnemu poskušanju stvari, na katere se je kritika nanašala. Stavki, kot so: „Nikoli nisi bil dober v športu“, „To je že tretjič, da si pozabil na trening – mislim, da se nikoli ne boš naučil odgovornosti“, „Ves čas samo momljaš“, so orodja za oblikovanje slabe samopodobe. Otroka lahko motiviramo za učinkovito vedenje na različne načine, vendar je kritika pri tem gotovo najmanj uporaben in najbolj škodljiv način.
9. GOVORIMO V OTROKOVEM IMENU, NAMESTO, DA BI MU DOVOLILI, DA SE SAM ODZIVA, PRIMERNO SVOJIM LETOM.
Govorjenje v otrokovem imenu, kot da se je nezmožen izražati, prispeva k njegovim dvomom vase in mu zmanjšuje samozavest. Poleg tega v njem že vnaprej vzbudimo pričakovanje, da bodo drudi govorili namesto njega.
10. OTROKU S SVOJIM ZGLEDOM SPOROČAMO, DA NISMO SAMOZAVESTNI IN DRAGOCENI.
Če otroku kažemo tak zgled, bo le stežka oblikoval samospoštovanje. Bolj kot se bomo v njegovi navzočnosti pritoževali nad svojim življenjem, bolj se bo na nas odražal primanjkljaj samospoštovanja. Otrok bo namreč povzel naš zgled. Če se v otrokovi navzočnosti nenehno pritožujemo, ga učimo pritoževanja nad seboj.
Če kot ženska pred hčerko igrate vlogo žrtve in niste prepričani v svojo vrednost, jo učite, da se bo kot deklica počutila žrtev, brez občutka lastne vrednosti.
Če se kot oče do članic družine obnašate večvredno in brezobzirno, s tem tudi sina učite takega vedenja.
11. V OTROKOVI NAVZOČNOSTI GOVORIMO O NJEM, KOT DA GA NI ZRAVEN.
S takim obnašanjem otroka naučimo, da se doživlja kot nepomembnega ali – kar je še huje – kot kos pohištva. Manj ko se oziramo na otroka kot na čuteče, pomembno, celovito človeško bitje, manj se bo cenil.
12. OTROKA DRŽIMO NA RAZDALJI; NOČEMO SE GA DOTIKATI, POLJUBLJATI, GA OBJEMATI ALI SE Z NJIM IGRATI.
S tem ko ohranjamo telesno razdaljo do otroka, sejemo vanj dvom, ali je sploh vreden ljubezni. Otroci, ki niso deležni ljubkovanja in ljubezni, izražene z dotiki, ponotranjijo predstavo, da ju niso vredni. O sebi menijo, da niso privlačni, da niso dragoceni, ljubezni vredni ljudje. Otroci, ki so bili prikrajšani za dotike, kažejo resne znake zadržanosti in neprilagodljivosti, popolno pomanjkanje takih ljubečih stikov pa je lahko celo usodno. In podobno, če otroku ne govorimo „Rad te imam“.
Če ga prikrajšamo za te dragocene besede, bomo v njem porodili dvom v lastno vrednost in v to, da je ljubeča in ljubljena oseba.
