Kako videti nevidno

Vid je najpomembnejše čutilo, s katerim vzpostavljamo povezavo med svojim lastnim svetom in energijskim poljem ter svetom, torej ljudmi, stvarmi in okoliščinami, ki nas obdajajo.

Ne gre le za optično sliko, ki je posledica prenosa slike v naše možganske centre, temveč predvsem za vsebino videnega. Prav ta vsebina pa je odvisna od točke gledanja. Stvari, ljudje in okoliščine so lahko popolnoma drugačni, če mi kot opazovalec, spremenimo točko gledanja oziroma točko zrenja.

Večina ljudi gleda le s fizičnimi očmi. Ta način čutnega zaznavanja sicer omogoča širok spekter zaznav in sprejemanja informacij, ne omogoča pa videti bistva. Vid v smislu gledanja z očmi pomeni zgolj zaznavanje okolice – zunanjosti. Čeprav mislimo, da gledamo zunanjost, se slika pravzaprav tvori v naši notranjosti – v možganskem centru za vid. Naše oko svetlobo transformira v električni signal, ki ga vidni živec dobesedno projicira na platno v naših možganih. Vidni živci transportirajo tok elektronov od očesa do možganov. Vizualni korteks v možganih, ki se nahaja za ušesi, ustvari sliko. Slika torej nastane v možganih, čeprav imamo občutek, da gledamo zunanje slike.

OGLAS

TOČKA ZRENJA

Oko ni sposobno videti nevidnega sveta energij in duhov. Naša čutila prepoznavajo le skromen del elektromagnetnega spektra. Ne zaznajo na primer infra rdečih in ultravijoličnih žarkov, na katere se koža odziva zelo občutljivo. Bi bila koža na te žarke manj občutljiva, če bi jih oko lahko zaznavalo? Morda bi možgani z vidno prepoznavnostjo prejeli informacijo o “videnem” in bi koži posredovali sporočilo, naj aktivira zaščitni sistem? Vidni korteks v možganih ima sposobnost, da električne impulze, ki jih prejema od vidnega živca, pretvori v žive podobe – torej dogajanje. Mehanizem, da bi energijo videli, tako pravzaprav že obstaja. Da bi lahko prepoznali, torej videli svetlobno energijsko polje in v njem skrite informacije, moramo samo spremeniti izvor signala in s tem omogočiti vidnemu korteksu, da stori to, za kar je ustvarjen – da razvije slike oziroma podobe. Ta “kvantni prestop” gledanja je omenjen v zapisih sibirskih “puščavnikov” kot točka zrenja, s tem, da izraz točka pravzaprav pomeni stanje dolgotrajnega, koncentriranega gledanja v bistvo.

Ko zdravnik pregleduje srce, pri tem uporablja EKG. Senzorji na prsih pošiljajo signal v aparaturo, ki pokaže srčni utrip. S to aparaturo bi lahko merili tudi utrip Zemlje. Pri običajnem gledanju so naše oči podoben “senzor”, vidni živci so pretvorniki in vizualni korteks v možganih je zaslon. Da bi videli svet energije, bi morali izključiti oči in vidne živce in uporabljati le vizualni korteks v možganih. Edina funkcija te “aparature” je namreč v tem, da signal spreminja v sliko oziroma podobo. Deluje torej kot zaslon. Vsi imamo “senzorje”, kakršne uporabljajo šamani. Te senzorje tvorita šesta čakra ali mistično tretje oko in četrta ali srčna čakra. Ko tretje oko in srčno čakro povežemo z vizualnim korteksom, lahko gledamo z duhovnimi očmi in z očmi srca. Potrebno je ti dve čakri povezati z zaslonom v možganih. Medicinsko dejstvo je, da se živčni snopi v možganih po tem, ko se enkrat izoblikujejo, težko spreminjajo. Nemogoče je vzpostaviti nove nevrološke povezave z vizualnim korteksom. Če je na primer poškodovan vidni živec, ni nobene možnosti, da bi človek znova videl. Če želimo videti z očmi srca, moramo zato razviti posebno cerebralno mrežo “zunanjih” možganov. Šaman to doseže s posebnimi rituali.

Možgani majhnih otrok imajo kar desetkrat več sinaptičnih povezav kot pri odraslem človeku. Sinapse so “veje”, ki izhajajo iz živčnih celic in se širijo v vse smeri, dokler ne dosežejo druge veje in se povežejo z njo. Sinaptične povezave so kot steze, po katerih potujejo informacije. Medtem ko kot odrasli ljudje svoje življenje usmerjamo v neko ustaljeno stvarnost, 90 % sinaptičnih povezav odmre. Sinapse povezujejo možganske celice in so kot stezice, ki vodijo v gozd. Nekatere skozi gozdove in travnike vodijo naravnost do reke. Druge se ovijajo po globelih, dolinah in travnikih in se končajo pri isti reki. Če hodimo skozi gozd do reke vedno le po eni stezici, vse druge preraste grmovje. Sodoben človek ni razvil živčnih povezav, ki bi bile sposobne zaznavati energije. Zato moramo te povezave ustvariti zunaj telesa oziroma zunaj možganov. To povezavo si lahko predstavljamo kot meridiane zlate svetlobe, ki potekajo od tretjega očesa do srca in ju povezujejo z zaslonom v možganih. Ta meridian posreduje multimodalne senzorične oblike – slike, podobe, zvoke, okuse, občutke in vonje.

Nevidni svet energij ni viden z očmi logike in razuma, niti s fizičnimi očmi. Vidimo pa ga lahko z nedolžnim pogledom otroka. Ko je Kristus rekel, da bomo v Božje kraljestvo vstopili šele takrat, ko bomo kot otroci, je s tem hotel povedati, da se moramo znova naučiti gledati svet s srcem, neobremenjeni s trdnimi predstavami in prepričanji. Razum in jezik nas ločita od neposrednega spoznanja, logika, ki smo jo razvili kot razumska bitja, pa nam onemogoča, da bi spoznali misterij življenja.

Če želimo spregledati, moramo gledati s srcem in s tretjim očesom. V ta namen moramo aktivirati vsa naša čutila. Bitje našega srca, tok krvi po telesu, dihanje, vonj, tip, okus, vid – vse to se nam zdi samo po sebi umevno in svoje pozornosti pravzaprav ne usmerjamo v te funkcije in sposobnosti našega telesa. Če usmerimo pozornost na svoja čutila, se nam odpre svet v čisto drugačni podobi. Ljudstva, kjer še vedno živi šamanska tradicija, svoja čutila nenehno zavestno uporabljajo za globlje zaznavanje življenja, obenem pa imajo fascinantno sposobnost, da vsa čutila nekako združijo v neko univerzalno čutilo, s katerim lahko na primer ogenj občutijo ne le po barvi in toploti, temveč tudi po vonju, glasu in okusu. Gre za nekakšno sinestezijo ali združitev vseh senzoričnih sposobnosti z namenom globljega stika z naravo, kar je seveda človeku, ki se je odtujil neposrednemu in primarnemu spoznavanju sveta, nekaj tujega in nepojmljivega. Glasbeniki na primer ohranjajo rahločutne sposobnosti in lahko slišijo zven zraka ob plahutanju ptičjih kril. V svojem zgodovinskem razvoju je sodoben človek popolnoma izgubil sposobnost dojemanja stvarnosti z vsemi čutili. Filozof Maurice Merleau-Pontry v svoji knjigi Fenomenologija zaznavanja pravi takole: “Sinestetično dojemanje je bolj pravilo, ki se ga le redkokdaj zavedamo, ker so znanstvene ugotovitve naše spoznanje zadušile s tem, da so nas nekako prepričale, da se moramo to, kar vidimo, slišimo, skratka zaznavamo, nekako priučiti, in to iz pojmovanja telesa in sveta, ki nam ga vsiljuje fizika, da moramo torej deducirati vse, kar vidimo, slišimo in nasploh zaznavamo s čutili.”

Eden izmed načinov aktiviranja sinestetične sposobnosti dojemanja je na primer okušanje nekega čustva. Če pomislimo na neko čustvo in smo pozorni na okus v naših ustih, ugotovimo, da ima strah drugačen okus kot veselje ali ljubezen. Poskusite!

Iz tretjega očesa s pomočjo vizualizacije potegnemo svetlobne niti, ki prenesejo informacijo iz tretjega očesa v vizualni korteks v možganih, kjer se informacija dekodira oziroma prepozna in se preobrazi v žive slike. Tudi informacije iz srca se transformirajo na enak način. Cerebralno tkivo tretjega očesa prevaja čustvene in duhovne frekvence. Tretje oko ali oko svetlobe registrira dejstva in srce sprejme občutke kot resnične.

Avtor: Maria Ana Kolman
www.karmaplus.net