Človek je kompleksno bitje. Ustvarjajo nas različne ravni obstoja – prav vsak izmed nas, brez izjeme, v sebi nosi tudi zelo ranljiv del. To je naš otrok, majhen in ranljiv, ki potrebuje ljubezen, toplino, pozornost. Naš notranji otrok. Ne glede na to, da smo danes odrasli in poskrbimo za sebe, v nas še vedno bije tudi naš notranji otrok, ki si občasno želi biti zopet ljubljen in negovan, igriv in radosten. Če pa smo otroštvo preživeli v pomanjkanju topline, pozornosti, skrbi in ljubezni ali je bilo naše otroštvo polno čustvenih in drugih zlorab, bomo v odraslosti zagotovo imeli težave in vse tisto, kar nismo prejeli od staršev oz. bližnjih, bomo še vedno iskali v svetu in v drugih ljudeh, ki nam praviloma tega seveda ne morejo dati. Vse to se najbolj izraža v odnosih in nasploh v življenju. Najslabše, kar pri tem lahko storite je, da težave minimizirate, jih odrivate, se z njimi ne ukvarjate ali si jih ne priznavate. Kajti vaš notranji otrok bo v vsakem primeru še vedno hlepel po ljubezni.
Ko se nam v življenju zatika, ko čutimo, da se nam dogajajo odnosi in okoliščine, ki so v nasprotju s tem, kar si v srcu želimo, je praviloma v ozadju ranjeni notranji otrok. Nihče si ne želi biti podcenjevan, ponižan, ne-spoštovan, ne-sprejet, ne-slišan, nevreden dovolj, nepomemben, izkoriščen, brez volje do življenja itn. Ko se to dogaja, gre običajno za zanke, ki kažejo, da je naš notranji otrok še vedno ranjen in spregledan. Dokler mu ne bomo dali tistega, po čemer hrepeni, praznina ostaja in z njo težave.
KAJ LAHKO NAREDITE?
Veliko ljudi v odraslosti popolnoma izgubi stik s svojim notranjim otrokom, nemalokrat prepričani, da je bilo otroštvo „popolno“. Razlog za to je pogosto prav otroštvo, ki smo ga, že kot otrok, raje potisnili nekam daleč stran.
Vsi nerazrešeni vzorci se kasneje aktivirajo v partnerskem odnosu in tudi drugih odnosih, močno jih aktivirajo tudi naši otroci, isti vzorci pa se pogosto naprej vrtijo tudi z našimi starši, če so še živi. Dinamike, ki jih igramo z drugimi, so lahko popolnoma nezavedne.
Nerazrešeni vzorci iz otroštva se tako izražajo v različnih vlogah, ki jih igramo (iz Šole Diane Cooper):
- vloga osebe, ki vedno ugaja (oseba, ki vedno želi ugajati drugim in se skladno s temu prilagaja)
- vloga rablja (oseba, ki ima težnjo, da običajno ustrahuje in nadvladuje druge)
- vloga dokazovalca (oseba, ki je lahko zelo uspešna, a jo neprestano žene želja po dokazovanju in še za večjimi dosežki. A nič od tega ni dovolj. Dosežki določajo vrednost osebe, a nikoli niso dovolj uspešni. Notranji otrok se je naučil, da uspeh prinese pozornost.)
- vloga „vedno lene osebe“ ( oseba, ki je storila vse, da bi dobila pozornost, pa ni bila nikoli uspešna – notranji otrok začne verjeti, da karkoli bo naredil, nikoli ne bo uspel. Odneha. Tako v življenju nič ne izpeljejo do konca – pusti službo, sredi projekta odneha, pusti šolo. Osebe pravijo, da se dolgočasijo, v resnici pa je v ozadju strah)
- vloga žrtve in reševalca (žrtev nikoli ne prevzame odgovornosti, je nemočna in slej ali prej pritegne nekoga, ki jo naj bi rešil in ustvarita krog žrtev-reševalec)
- vloga oseba, ki racionalizira (čustva zanika. Lahko je v otroštvu prejemala zmedena sporočila ali zaznala, da mu starši ne govorijo resnice – lahko se je starš npr. počutil žalostno, otroku pa je govoril, da je vesel, da bi prikril žalost)
- vloga manipulatorja (ker drugače ni šlo, se je v otroštvu naučil z manipulacijo dobiti pozornost)
- vloga trpečega z intenzivno notranjo bolečino (se razvije, ko smo poskusili zares vse, kar smo lahko, in otrok najde zares veliko načinov, pa še vedno in nikoli ni bilo tistega, po čemer smo hrepeneli. Zgradili smo visoke zidove za obrambo)
Prvi korak do preporoda je zagotovo ta, da si iskreno priznate, da dolgo nazaj, v otroštvu ni bilo vse, kot bi si želeli. Prepoznate vloge in vzorce. Ponovno vzpostavite stik s svojim notranjim otrokom in se z njim začnete povezovati ter mu dajati vse tisto, česar ni prejel in si je želel. Hkrati se je modro lotiti tudi naših notranjih staršev, ki smo jih v otroštvu ponotranjili. V tem procesu se odnosi, mi sami in svet okoli nas začne čarobno spreminjati. Kar naenkrat čutimo več notranjega zadovoljstva, notranje moči, veselja, volje do življenja itn. Notranji otrok postaja radosten.
Vedite, da ne glede na otroštvo in vzorce, vedno imamo priložnost in moč, da stvari pri sebi spremenimo. To je kot energijska alkimija – transformacija in novo rojstvo. Vsekakor pa se je tega smiselno lotiti ob podpori osebe, ki je sama šla skozi takšen proces in ima ustrezno zanje in modrost.
