Kot smo videli v prvem delu, je naša funkcija fokusiranja zelo pomembna. Celo tako daleč gre, da smo zaradi nje lahko ujetniki samih sebe, ali pa svobodni ljudje. Pri svobodni se nikoli ne gre samo za tisto, kar je znotraj našega osredotočanja na naše življenje, temveč za nekaj več od tega.
Svobodo vedno okuša ta, ki je en nivo višje od ujetega. In v primeru nas je um tisti, ki se počuti ujetega. V umu so namreč vsa ta čustva, občutki, ideje, koncepti kako je biti svoboden, da s fokusiranjem na ujetost sploh ne vidimo, da že smo svobodni. Le naš fokus je na ujetosti.
Seveda ujetost pomeni za različne ljudi različne stvari. In tako je tudi prav. Vendar pa kakor koli že obrnemo, pomeni osvoboditev oz. svoboda nekaj, kar je onstran tistega, kar ljudje dojemajo kot ujetost. Torej zaklenjenost v stanovanje – sprehod po naravi, prisiljenost v šolske klopi – igranje s prijatelji, pritisk tašče – mir v glavi.
Vedno se pri nesvobodi gre za neko dogajanje v glavi, v umu. Ko tega dogajanja tam ni, človek niti ne pomisli, da je ujet. To je zelo očitno, ko pademo v tok, v spontan občutek, ki kljub temu, da smo ujeti, nezmožni, zagrenjeni, povzroči, da se z lahkoto počutimo svobodne, neobremenjene z okolico.
Takrat ker počnemo, kar počnemo. In to zelo neobremenjeno, svobodno. Poleg vsega pa še zelo natančno in tisto, kar si želimo, in ne tisto, česar si ne.
Kaj torej pomeni prehod v višjo zavest? Vsekakor eno vrsto svobode, osvoboditve. Vendar pa je za to potrebno “reskirati” nekaj svoje ujetosti. Na to pa niso pripravljeni vsi.
Ljudje imamo namreč zelo radi svoj fokus, svojo osredotočenost na želje, umske potrebe, na sosedovo punco ali fanta, na denar, ipd. In ravno ta fokus je nekaj, kar nam ne dovoli onstran fokusa samega.
Zanimivo je, da se gre samo za naš um, umske potrebe. In tudi prehod v višjo zavest je večino krat le umska potreba. Da se osvobodimo neposredne ujetosti, medtem, ko ne želimo izpustiti potrebe po fokusiranju na določeno to ali ono.
Pri višji zavesti se gre vse o tem, da nismo v določenosti. Ljudje smo tako biti, pred umom. Mali otrok še nima razvitega uma in je zato tako svoboden. In na to sproščenost, neujetost nas s svojo bližino in delovanjem spominjajo.
Kako torej tja, v svet otroške neobremenjenosti?
Odgovor je čisto preprost in je prisoten ves čas. Izpustiti potrebe, želje ipd. Vendar pa je to izredno težka naloga, če se tja odpravljaš z umom, saj je ravno um tisti, ki si najbolj želi potreb, želja, saj hoče fokusiranost, ozkoglednost, pridobivanje, nakupovanje.
Za kaj takšnega bo potrebno narediti še kaj več, ne samo reči umu: “Ne želim.” To seveda lahko naredimo, a to mora biti nekaj, kar se mora zgoditi nekje v globini našega bitja, ne na površini, v umu samem – torej na nivoju zavesti, ki je dosti bolj sproščena kot sama umska zavest oz. običajno človeško zavedanje (sebe).
Kako torej tja?
Vsak od nas ima vso modrost kako tja znotraj sebe. Tja samo ne moremo, ker smo pozabili nanjo. Zaradi večnega fokusiranja na to ali ono smo pozabili, da se ni potrebno ukvarjati z nečim določenim, temveč da obstaja pot, ki ni določena.
To nam kažejo dandanašnji Romi s svojo igrivostjo, neobremenjenostjo. In tudi oni umirajo, ker jih moderna populacija želi imeti ujete v umski nivo, namesto, da bi jih imeli kot opomnik, da smo tudi vsi mi takšni.
To um počne, to počne način razmišljanja, to počne način poučevanja v fokus, v fokusiranje, to počne način napačnega znanja. Napačno znanje je vse to, kar je naše bitje naučeno, da mora biti, pa ni. Napačno znanje je to, da moraš slediti pravilom, medtem, ko ti notranji občutek veli, da moraš narediti po svoje.
In tu je vse skupaj šlo že tako daleč, da smo svoj notranji glas, svoj notranji občutek za to, kar je pojav in kaj ne tako daleč preglasili s tem, kar prihaja od zunaj, da preprosto več ne slišimo, ne vemo odreagirati, ker ne zaznamo.
Življenjski trening je zelo pomemben, tako pri umu, torej vztrajanju v nižji zavesti, kot pri duhu oz. vztrajanju v višji zavesti. Če torej želimo v višjo zavest je potrebno opustiti vztrajanje v nižji zavesti, torej v umu, in dovoliti, da nas preplavi to, kar je višje, kar je čista zavest.
To je tudi edina pot, da se zgodi prehod v fazi oz. z drugimi besedami, da preidemo v popolnosti iz umskega nivoja v nivo duha. Tak prehod pa je mogoč z izpuščanjem, dajanjem stran, z dobrohotnostjo, ponižnostjo, prijaznostjo.
Vendar tisto pristno, ne zaigrano. Saj se stvari nikoli ne spremenijo, če smo “zaigrani”. Takrat namreč le ustvarjamo umsko napetost, ker želimo nekaj zaigrati.
Pravi prehod v fazi se zgodi, ko smo pristni.
