Karma- o njej je napisanega že veliko. Težko je dokazljiva, a vendar človek, ki opazuje sam sebe, svoje življenje in situacije, vidi, da vse temelji na logičnem principu. Zakonu vzroka in posledice.
Pri vsem kar je skrivnostnega, ko se dotikamo karme in prejšnjih življenj, mene osebno verjetno najbolj navdušuje mogočna energija, ki jo občutimo, ko pridemo v stik s karmičnimi medsebojnimi odnosi. Moj navdih, da spesnim nekaj o karmi je par, ki hodi k meni na terapije. Ko samo sediš zraven niju in ju opazuješ, spoznaš kako močna je lahko energija- ne govorim o zaljubljenosti, pač pa o povezavi, ki jo lahko kot bitje čutiš med njima. Oba tako plešeta strasten ples karme, kjer je čutiti ogenj in vodo. Viške energije, ki so kot ognjement. Vesolje z njima niha v skrajnosti, tako so vabljive, tako magično delujeta drug na drugega, da se ne moreta odpovedati koprnjenju, hlastanju po “še”. Obzorje čutenja se širi v neskončnost in skozi njuni srci priča o večnosti.
Sliši se nebeško lepo, poetično. A zadaj se skriva mnogo več …
O ja, spet sta se našla.
Sanjala sem o tebi.
Čisto potiho sva šepetala
kar je hotela duša.
Karmično doživetje naju
je zlivalo v presežke
občutkov in zaznav.
Dihala sva in sopla,
živela sanje.
Vsaka čakra je zažarela in
vpijala vonj tvoje kože.
Srce je blagovoljno vpijalo vse,
kar je ponujalo doživetje samo.
Slutnja o brezpogojnosti se je zlila
v čarobne sanje o prihodnosti,
ki je bila zrcalo preteklosti.
Ni bilo senc, le sveža studenčnica,
ki naju je žejala.
Ni bilo potrebe po besedah,
praznih obljubah,
večnosti …
Vse to je odsevala najina energija.
Z njo sva rasla, ljubila in bila.
Fizični svet se je razblinil,
drevesa so naju objela z dolgimi vejami,
travniki so naju zibali v spominih
… nekoč …
že doživetih.
Intenzivnost čustev se je napajala
skozi modrost vesolja.
Vsaka zvezda je bila postaja tistega
življenja nekoč davno.
Sedaj pa se prebujam. Sanje bledijo.
Ostajajo le zaznave in slutnje
nekje globoko.
Z njimi moram živeti,
dokler me preteklo življenje
spet ne dohiti.
