Velikokrat dobivam podobna vprašanja, kdaj bo bolje …, koliko časa morate še potrpeti, stisniti zobe, kdaj se bodo planetarni vplivi umirili, kdaj bo vse lepo, vse dobro, vse popolno …
In vedno bolj spoznavam, da vas veliko razume sporočila drugače, kot jih želim predati.
Pišete mi, kako dolgo morate še počakati, da bo bolje, kdaj se bo stanje umirilo? Takrat, ko boste vi mirni! Takrat, ko se vi odločite, da je dobro!
Zelo je pomembno, da se v vsakem trenutku zavedate, da je življenje takšno, kot je. Sestavljeno iz nam prijetnih stvari in malo manj prijetnih. Vedno! Že v istem trenutku je neka »super stvar«, super le z določene perspektive, če gremo gledati širše, bomo v vsaki pozitivni stvari našli nekaj, za kar pa mogoče ta ista stvar ni tako zelo super. In obratno! Saj veste tisto, vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. In obratno.
Če celo življenje čakamo, da se bodo stvari umirile, izboljšale, se ne bodo nikoli. Če delamo to in ono z namenom, da potem, ko to opravimo, dokončamo, bo bolje, v resnici ne bo nikoli. Jutri bo vedno jutri! Jutri je tisti izmuzljiv trenutek, ki nikoli ne pride. Mi pa kar čakamo, da bo jutri bolje. In potem je vsak dan jutri in nikoli ni bolje, nikoli ni dobro.
Kdaj je torej potem dobro? Ko se odločim, da je ta trenutek dobro! Najboljše kot je lahko, ne glede na vse. Ko sprejmem Življenje v CELOTI, ne samo v delih, ki so mi všeč. Takrat se v nas naseli mir. Takrat lahko zunaj premetava, a v nas je mir in smo dobro. Tudi, ko nas znotraj premetava – če si dovolimo začutiti to v vsej polnosti in sprejeti to kot del Življenja, kot del nas, je mir del tega »premetavanja«.
Planeti plešejo svoj kozmični ples. Vedno ga bodo. Vedno so ga. Planeti imajo svojo energijo in mi smo del te energije. Imajo »pozitivne« lastnosti in tiste manj pozitivne. Tako kot mi. Vedno so prisotne. Mi pa v skladu s trenutnimi zmožnostmi izbiramo, kaj v sebi bomo hranili. Saj se spomnite zgodbe o belem in črnem volku, ki sem jo pred kratkim objavila? Zmaga vedno tisti, ki ga hraniš, tisti, kateremu daješ pozornost …
Nismo lističi v vetru! Oz. smo samo, če se sami tako odločimo! Ne čakajmo na kozmične vplive, na način, da se jim predamo in dovolimo, da nas nosijo s svojim vetrom. Ni namen teh sporočil vdajanje v »usodo«, čakanje na boljše čase … Namen je, da jih poznamo in s tem povečamo lastno MOČ! Lastno svobodno voljo!
Če vemo, da bo danes dan, ko smo lahko npr. bolj raztreseni, imamo vsaj dve možnosti. Dve izbiri, med katerima se odločamo. Lahko se jezimo in tarnamo nad usodo, nad planeti, nad drugimi, nad sabo … in se predamo raztresenosti na način, da že v naprej obupamo, da je vse brez smisla, ker itak ni ugoden dan. Potem pač res ne bo ugoden.
Lahko pa samo vzamemo na znanje, da se nam danes to lahko zgodi. In se opazujemo. Delamo preventivno na fokusu, če ga nujno potrebujemo – to pomeni samo, da mogoče ne bo šlo tako zlahka kot kakšen drugi dan, torej bo potrebne več preventive, več dela na fokusu. In morda stvari ne bodo opravljene tako »popolno«, kot bi želeli. In kaj potem? Svet se vseeno vrti naprej in naše življenje še vedno teče in še vedno je v resnici vse ok, tudi če ne gre povsem po planu.
Lahko pa, v kolikor zaznam v sebi več raztresenosti, počnem aktivnosti, ki jih lahko počnem tudi, ko sem raztresen. Grem v naravo, dovolim si srečanje s temi občutki, dovolim si raztresenost. Ravno v tem stanju lahko odkrijem marsikaj zanimivega, uporabnega, zdravilnega, kar mogoče v stanju fokusa ne bi mogli, ker smo koncentrirani samo na eno stvar.
Upam, da sem malo pojasnila, kaj je namen »risanja energij časa«, v katerem se nahajamo. Da ga izkoristimo, ne da čakamo, da mine in čakamo na boljše čase.
Sprejemanje Življenja, takšnega kot je, je res Ključ do tega, da smo dobro v vsakem trenutku.
Objem,
Andreja
