Kdaj pomagati in kdaj pomoč odkloniti?

Kot je zapisal Viktor Frankl je Življenje tisto, ki človeku zastavlja vprašanja in na posamezniku je, da najde odgovore – rešitve. Včasih odgovore zmoremo podati sami, drugi rabimo pomoč.

Vsi smo morda že bili kdaj v stiski in smo rabili pomoč sočloveka, prav tako pa je vsak od nas v čem »bogat« in lahko pomaga drugi osebi v stiski.

Pomoč lahko zahteva, da podarimo svojo energijo, čas, denarna ali materialna sredstva in znanje oz. veščine, vendar vsaka pomoč sočloveku ni »v pomoč«. Za pomoč se lahko odločimo, kadar smo pripravljeni pomagati in so izpolnjeni »štirje pogoji pomoči«.

OGLAS

Prva dva pogoja se nanašata na osebo, ki rabi pomoč: druga oseba si pomoči želi in oseba si je pripravljena pomagati tudi sama. Druga dva pogoja sta vezana na oceni dajalca pomoči: ali imam »moč za pomoč« ter ali s pomočjo ne povzročam škode. V kolikor kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, lahko pomoč za nas same ali drugo osebo predstavlja breme v prihodnosti.

Ne glede na to, kako ustrezna in želena je pomoč, je le-ta v osnovi lahko uspešna le, kadar si je oseba, ki pomoč rabi, pripravljena pomagati tudi sama. Če te pripravljenosti ni, ji pravzaprav ne moremo resnično pomagati.

Kadar nas druga oseba ne prosi za pomoč in ji kljub temu pomagamo, to pogosto pomeni, da svojo pomoč vsiljujemo, kršimo posameznikovo svobodno voljo in s tem nosimo tudi breme našega vmešavanja. Posebni primeri pri tem so naši bližnji, katerih vzgoja in skrb zanje je naša pristojnost in odgovornost (npr. otroci in obnemogli starši), in ljudje, ki nas zaradi specifičnih okoliščin za pomoč ne morejo prositi (npr. oseba je žrtev nasilja ali se bori za življenje – ponesrečenec, oseba, ki se utaplja ipd.). V tovrstnih primerih smo zaradi naše vloge v življenju dotičnega posameznika (npr. starš, skrbnik) ali iz naše prisotnosti na kraju dogodka po »moralni dolžnosti« osebi dolžni primerno pomagati tudi, kadar prošnja za pomoč s strani druge osebe ni izražena.

Drugi pogoj za nudenje pomoči obsega presoja »naše moči za pomoč« in naših kompetenc. Pri fizični pomoči to pogosto znamo presoditi, pri drugih pomočeh pa se lahko kaj hitro precenimo. Za nudenje neke strokovne pomoči rabimo biti tudi ustrezno usposobljeni, za to imeti ustrezno izobrazbo in praktične izkušnje. Galileo Galileji in mnogi pred njimi so menili, da ljudi ne moremo pravzaprav ničesar naučiti, pomagamo jim lahko le, da znanja odkrijejo v sebi.

Za pomoč pa nas usposablja tudi življenje samo in sočloveku pogosto lahko pomagamo tudi na poti, katero smo sami že uspešno prehodili, da z njim podelimo svojo izkušnjo. Če ima npr. vaš prijatelj ali prijateljica težave v partnerski zvezi, mu lahko pomagate uspešno pomagate s primernim nasvetom. Tak nasvet običajno premoremo, če smo podobne težave v svoji partnerski zvezi že uspešno rešili ali smo vsaj naredili vse, kar je bilo v vaši moči, za njih rešitev.

Na osnovi navedenega je nakazano, da je smiselno tudi pri iskanju pomoči preveriti, če je oseba, ki se ji bomo v pomoči zaupali, tudi dejansko kompetentna, da nam resnično lahko pomaga. Izziv se pojavi v odločitvi za pomoč s strani samooklicanih zdravilcev, terapevtov in svetovalcev brez vsakršnih kompetenc in še bi lahko naštevali. V dodatku k Tečaju čudežev je npr. navedeno, da naj bi psihoterapija težila predvsem k zdravljenju človekovega uma, verjetno pa se to lahko zgodi le ob zdravem umu, česar pa pogosto tudi certifikati ne zmorejo zagotoviti.

Tretji pogoj pomoči je, da s svojo pomočjo ne povzročimo škode niti sebi, niti osebi, ki ji pomagamo, niti ne komerkoli drugemu. Izpolnitev tega pogoja od nas zahteva zrelost za nudenje pomoči.

Kitajski pregovor pravi, da z dajanjem rib osebo nahraniš za en dan, z učenjem lovljenja rib pa za celo življenje.

Iz njega se lahko naučimo, da je potrebno onemoglega hraniti le dokler ni zmožen sam poskrbeti za svojo »hrano«. Iz pregovora ne izvemo modrosti o tem, kaj storiti kadar oseba zgolj zahteva ali prosi za ribe, učenje in aktivnosti »lovljenja rib« pa opušča. S tem izzivom se pogosto srečamo pri vzgoji otrok. Z njihovim odraščanjem jih je tako potrebno učiti, da se svoji starosti primerno sami odločajo, pridobijo potrebne izkušnje, uporabijo svoje moči in razvijejo svoje sposobnosti, ki so temelj za njihovo odraslo življenje. Izziv staršev pogosto je (morda ker je lažje in zahteva manj naše energije), če otroku damo ribo (naredim stvari namesto njega), kot da ga učimo in spodbujamo, da se veščine nauči odgovorno uporabljati sam.

Čeprav posameznik želi drugemu pomagati, pa lahko s svojo pomočjo tej osebi pravzaprav povzroči več škode, kot koristi. O tovrstni pomoči govori tudi sledeča zgodbica o človeku in metulju:

»Človek je sedel in gledal, kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino. Potem je metulj obstal. Zdelo se je, da ne more naprej. Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo. Metulj je z lahkoto prišel ven. Toda imel je šibko telo in mehka krila. Človek je še naprej opazoval metulja. Pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla in razširila, da bi ponesla metuljevo telo in mu dala moč. Nič se ni zgodilo! Metulj je vse svoje življenje preživel plazeč se po tleh s šibkim telesom in nerazvitimi krili. Nikoli ni poletel. Človek kljub svoji ljubeznivosti in dobrim namenom ni razumel, da je napore, ki bi jih moral metulj prestati, medtem ko bi se prebijal iz bube, načrtoval Bog, zato da bi kri iz metuljevega telesa stekla v krila in bi bil tako pripravljen za letenje, potem ko bi se osvobodil bube.«

S pomočjo naj ne bi škodili osebi, ki ji pomagamo, prav tako pa tudi drugim ljudem, kakor tudi ne sebi. Slednje se v medčloveški pomoči bližnjim pogosto dogaja, kadar se po pogovoru in druženju slabo počutimo. Slabo počutje je znak, da smo del težav prevzeli nase in jih nismo zmožni transformirati. To se pogosto dogaja, ko dopuščamo drugim, da se v pogovorih z nami »čustveno izlivajo« in igrajo vlogo žrtve ipd.

Poleg izpolnjevanja nevednih pogojev pomoči, pa je zaradi »potencialnega obstoja lastne nevednosti« in iz nje morda izhajajočih neugodnih posledic pomoči, koristno tudi, da sočloveku pomagamo z brezgrajnimi nameni in čistega srca. Izziv se pojavi, kadar nas v pomoč vodijo predvsem naši interesi, naše lastne osebnostne šibkosti, potrebe in želje. Ti kažejo tudi na naše pogojenosti in v kolikor te obstajajo in se jih zavedamo, se je pred dajanjem pomoči o njih potrebno z drugo osebo odkrito pogovoriti.

Vsako dejanje iskrene in primerne pomoči med dvema osebama predstavlja »združitev dveh v enem« in deluje vedno v njuno obojestransko dobro.