Čas sprememb
V času rojstva Siddharte Gautame (sanskr.) je mnogo hindujcev iskalo odgovore na posamezna vprašanja, posebno na tista, ki so zadevala življenje. Zakaj morajo ljudje trpeti? Kako bi se trpljenju izognili?
To je bil posebno resen problem za hindujce zaradi njihovega verovanja v reinkarnacijo, saj pomeni trpljenje, ne samo v enem življenju temveč v mnogih. Siddharta se je začel zanimati za to vprašanje in odločil se je, da bo našel nove načine za njegovo rešitev.
Rojen kot princ
Princ Siddharta Gautama, ki je po šestletnem iskanju resnice postal popolnoma razsvetljen (buddha), je zgodovinska osebnost. Rodil se je okoli leta 560. pr. n. št. v kraju Lumbini na jugu današnjega Nepala. Ime mu je bilo Siddharta, njegova družina, ki je pripadala plemenu Sakya, pa se je imenovala Gotama. Njegov oče je bil kralj Suddhodana, mati pa se je imenovala Maya. Njegov oče je bil vladar majhnega kraljestva v severni Indiji, v bližini današnjega Nepala. Člani družine so bili hindujci. Mladi princ je živel udobno življenje vladarskega razreda, ki je bilo polno razkošja in užitkov. Njegovo življenje je bilo polno radosti in užitkov in njegovih misli niso nikoli zameglile neprijetne skrbi, dvome, žalost ali obup, s katerimi se tako pogosto srečujejo običajni ljudje. Princ je živel v nekakšnem srečnem in brezskrbnem samo-pozabljanju, ki mu je zakrivalo vse neprijetnosti človeške eksistence. Ko se je nekega dne odpeljal na izlet v kraljevi gaj, pa ga je globoko presunilo srečanje z njemu doslej neznanimi aspekti življenja – na poti je namreč videl starca, ki se je opirajoč na palico, komaj vlekel po poti, bolnika, ki je ves onemogel ležal na tleh, mrliča in asketa v oranžnem oblačilu, ki se je odrekel posvetnim užitkom in je iskal globjo resnico – resnico, ki osvobaja. Vsi ti prizori so mladega princa tako pretresli, da so se mu zazdeli dvorni užitki plehki i nesmiselni. Nenadoma se je začel zavedati, da se za srečo in radostjo skriva negotovost minljivosti, ki prinaša obup, neizpoljnjene želje, trpljenje in žalost ter, da se nihče ne more izogniti starosti, bolezni in smrti, da so vsi posvetni užitki minljivi in brez pomena, da pojavni svet v bistvu prinaša le dukkho(pali). V globini srca se mu je pojavila močna želja po dokončni svobodi, odločil se je, da bo zapustil dom in odšel v samoto.
Iskanje
Ko je bil star 29 let, je zapustil ženo, novorojenega sina in vsa udobja in radosti kraljevega dvora in postal asket. V gozdovih je mladi princ poiskal brahmanske učitelje, vendar ga njihovi nauki niso pripeljali do popolne svobode. Potem je hotel doseči svoj cilj z asketsko vzdržnostjo. Živel je tako vzdržno, da je pojedel komaj nekaj zrn riža na dan, in postal je zelo suh in izmučen, ni pa dosegel razsvetljenja. Spoznal je, da pretirana askeza ne vodi v svobodo, in začel je zopet normalno jesti. Ko so to videli drugi asketi, ki so ga spoštovali prav zaradi njegove vzdržnosti, so ga zapustili in ostal je sam.
Razsvetljenje
Nekega dne je prišel do kraja v dolini reke Gange (današnja Bodhgaya) in se usedel pod drevo z namenom, da bi meditiral. Še isto noč je asket Gautama dosegel želeni cilj in v globoki zbranosti spoznal izvor dukkhe (pali), njeno prenehanje in pot, ki vodi v nibbano (pali) / nirvano (sanskr.) – postal je razsvetljen, buddha. V trenutku razsvetljenja je Buddha (razsvetljeni) izrekel:
»Mnogokrat sem se rodil,
iskal sem ga, a nisem našel
stvarnika, ki je zgradil to hišo –
boleča sta umiranje in rojstvo!
Stvarnik, zdaj te dobro vidim,
te hiše več ne boš gradil!
Zlomljeni so vsi tramovi
in podporni drog je uničen,
spoznal svobodo sem nibbane,
dosegel konec sem želja!«
(dhammapada)
Takrat je tudi popolnoma dojel, da niti pretirana askeza niti užitki ne prinesejo svobode – našel je »srednjo pot«, ki vodi onkraj nasprotij. Onkraj pogojene negotovosti pojavnega sveta. Takrat je z izkušnjo dojel, da niti užitki niti pretirana askeza ne morejo pripeljati do prave sreče – nibbane pravo srečo lahko človek izkusi le takrat, ko je onkraj vseh nasprotij, ki se paroma pojavljajo. Srečo vedno spremlja nesreča, dobro vedno spremlja zlo, prijetno vedno spremlja neprijetnost, zares srečen pa je tisti, ki se je osvobodil vseh teh nasprotij. To je »srednja pot«, ki jo je razsvetljeni asket Gautama Buddha v svojem prvem govoru svojim učencem opisal z besedami.
Legenda pravi, da se je takrat pojavil sam najvišji bog Brahma in ga zaprosil, naj pokaže pot k razsvetljenju tudi drugim bitjem v samsari (sanskr.), kajti med njimi so tudi taki, ki ga bodo razumeli. V Budi se je prebudilo »neskončno sočutje« do vseh bitij in odločil se je, da bo začel učiti svoj nauk – dhammo.
Svoj prvi »govor« je namenil petim asketom, ki so ga zapustili, ko je prenehal s postom. Pokazal jim je osnove svoje dhamme: štiri plemenite resnice, ki niso nikakršne dogme ali večne resnice, ampak samo opis človekove ujetosti v pojavnem svetu, njegovih stisk in težav ter praktične srednje poti, ki prinaša notranji mir in modrost, ki vodi v Nibbano. Tako je »obrnil kolo dhamme« in se odločil, da bo preostali del svojega življenja posvetil učenju.
Sčasoma je začelo Budo spremljati vse več učencev, ki so sprejeli tudi njegov način življenja, ki so iskali resnico in so v budi videli učitelja i pravega prijatelja, ki jim je kazal pot in je tudi sam živel v skladu s svojim naukom. Zato je ustanovil meniški red, sangho, v katerem so bili vsi tisti, ki so se hoteli dokončno osvoboditi dukkhe (muke, trpljenja). Sprva so bili v sanghi samo moški (bhikkhu (pali)), kasneje pa je Buddha sprejel tudi ženske, ki so se imenovale bhikkhuni, ki so se hotele resneje posvetiti meditativnemu življenju. To je bila odprta skupnost Budovih učencev, v katero so vstopali ljudje iz najrazličnejših družbenih razredov, kast in poklicov; Buddha je učil prav vse, ki so mu bili pripravljeni iskreno slediti – od beračev pa do kraljev.
V sangho so vstopali ljudje iz različnih razredov, Buda ni delal nobenih razlik. Meniški red je bil odprt za vse in poreklo ni igralo nobene vloge. Sangho so podpirali kralji, bogataši, trgovci in zgradili zanjo precej samostanov. To je bila prva religiozna skupnost take vrste v zgodovini človeštva. Budistični meniški red se je ohranil v različnih oblikah še do dandanes – budistični templji in samostani so v mnogih deželah odprti za vse, ki želijo stopiti na »srednjo pot«.
Po petinštiridesetletnem učenju je Buda umrl v mestu Kusinara v starosti osemdesetih let (okrog 483. pr.n.št). Zapustil je dobro izdelan nauk (dhammo), ki ga je razvil ob svojem dolgoletnem učenju, in skupnost učencev (sangho), ki je dhammo še nadalje razširjala.
Vir: www.buda.si
