Kdo so pravzaprav empati?

So empati nekdo, kar opisuje moderna psihologija, ali je na tem kaj več, kot si sploh lahko o tem predstavlja znanost?

Empat je oseba, ki ni samo empatičen, ker empatičnost pomeni, da se lahko postaviš v čevlje drugega, ga poizkušaš z umom razumeti, razumeti njegova čustva in dejanja. Ne, empat je nekdo, ki drugega dobesedno živi. Čuti čustva od nekoga drugega, kot da bi to bil on, čuti njegove potrebe, namene, kot da bi bile njegove lastne.

Postavljati se v čevlje empata, med tem, ko to nisi, je podobno, kot govoriti o oblaku, med tem, ko nimaš nobene predstave, kako to je. Lahko ga sicer opišeš, si predstavljaš njegove izkušnje, vendar pa, da bi v resničnosti doživel to, kar doživlja on, tega pa ne moreš.

OGLAS

Na svetu je večino krat tako, še posebej to počne objektivna znanost, ki sili ljudem, da svoje subjektivne izkušnje podrejajo temu, kar je objektivno.
Je že res, da je objektivno, z vidika materialnega sveta, pomembno, saj nam pomaga živeti, A kaj je pravzaprav nekaj objektivnega?

Objektivno je to, kar je enako za vse, subjektivna izkušnja pa to ni. Subjektivna izkušnja je tvoj lasten občutek Jaz sem, nekaj kar samo ti doživljaš kot svoje lastno. In »svoje lastno« pomeni v resnici lastno, torej nekaj, kar se dogaja znotraj tebe, kot tvoje, ne kot nekaj, kar je od vseh in se da opisati z besedami, ki opisujejo to, kar doživljajo drugi.

Vam je znano?

Vaše čustvo je samo vaše in da se opisati, ko ga nekdo od zunaj opisuje. Vendar pa to, da bi videl, kako to čustvo doživljate vi in kaj prebuja znotraj vas, no, tega se pa nikakor ne da, ker drugi ljudje ne morejo iti notri v vas in tam doživljati svojega sveta, kot vašega.

Do neke mere. Znanost tega vsekakor ne zna opisati, ker je ne zanima individualna izkušnja, temveč samo to, kako to razložiti ljudem, da bodo vsi to razumeli. In tu se konča.

Ko pa pride do subjektivne zaznave, pa zna znanost samo povedati, vsaj ti, ki se imajo za znanstvenike, to kar vidijo in okušajo iz svoje subjektivne izkušnje.

Zanimivo je, da je subjektivna izkušnja nekoga, ki se ima za znanstvenika tako zelo pomembna, da on potem njej pravi objektivna, ki mora veljati za vse, subjektivna izkušnja tistega, ki pa jo doživlja, pa ni tako zelo pomembna.

Je že res, da objektivni svet vsi na neki ravni doživljamo kot objektivnega, saj za to smo tu, na Zemlji. Vendar pa je ta objektiven svet samo tako dolgo koristen za nas, dokler se sklada s tem, dokler je enak ali podoben temu, kar je naša subjektivna izkušnja. Kakšna pa je naša subjektivna izkušnja?

Subjektivna se ji pravi zato, ker je naša lastna, od vsakega posebej. In objektivne izkušnje nimajo občutka za sebe. Stvaren, ki nimajo občutka za sebe pravimo neosebne stvari. Kako torej vplesti v objektivne svet svojo Jaz sem izkušnjo.

Če hočeš biti v življenju ti, ti, potem moraš živeti svojo subjektivno izkušnjo in če se ta sklada s tem, kar želi biti prikazano očem, čutom, čutilom, mislim ipd., kot subjektivna izkušnja, potem to mogoče je subjektivna izkušnja.

Razen seveda, če nam spomini pričarajo našo subjektivno izkušnjo in nas prepričajo, da je ta subjektivna izkušnja tudi objektivna.

Pojavom, kot so misli, občutki, spomini, pravimo zelo varljive izkušnje, saj so enkrat takšne, potem spet drugačne. In zanašati se na to, kot nekaj kar je subjektivno, ne prenese v ospredje občutka Jaz sem. Kar pa ga, ga pa prinese naše opazovanje spominov, čustev, občutkov.

A ste že opazili, da nekdo vse te opazuje? Torej ne morejo biti tisti, ki so opazovani od subjekta, subjektivni. Lahko so le objektivni, ker jih subjekt, torej naš subjektivni občutek Jaz sem, opazuje, opazuje jih kot nekaj objektivnega.