Taoisti vidijo ljudi kot živ organizem znotraj večjega živega organizma – narave, ki pa je sama znotraj še večjega živega organizma – univerzuma.
»Da bi spoznali univerzum, moramo najprej spoznati sebe,
da bi se lahko odpravili v univerzum, se moramo najprej odpraviti vase«
je odsev taoističnih mojstrov, ki so skozi tisočletja razvili zelo natančno in znanstveno vsebino znanja, ki zajema veliko načel pripravljanja hrane, zdravljenja, gibanja, spolnosti, kozmologije, astrologije itd. Njihova dediščina pokriva tudi razumevanje prostora, kar je bolj znano kot feng shui, in razumevanje časa (razne oblike astrologije, numerologije). Vsa ta znanja imajo izvor v Tau. Temeljna knjiga, ki daje osnovno znanje o naravnem delovanju univerzuma, je “I Ching – Knjiga sprememb in nespremenljive resnice”.
Veščine, ki jih prakticirajo taoisti, se v osnovnem nivoju uporabljajo za krepitev zdravja, v nadaljevalnem za postavljanje varnih temeljev za osebno in duhovno rast, na najvišjem nivoju se uporabljajo za izpolnitev in samouresničitev lastne duhovne usode.
Tao (taoizem, zibelka kitajske kulture), skupaj s svojimi 8000 let starimi ohranjenimi spisi, kot sta “I Ching” in “Nei Ching”, predstavlja najstarejšo ohranjeno znanost o umetnosti življenja. Taoisti – sledilci Taa, so znani kot najboljši poznavalci telesa, uma in duha in imajo cilj doseči duhovno neodvisnost, da bi lahko prebivali v kraljestvu nesmrtnih.
Čeprav je taoizem najstarejša znanost o umetnosti življenja, zabeležena na Zemlji, in je kot taka predhodnica mezopotamske, staroegipčanske, indijske, grške ter drugih tradicij, ga hvalijo, da še v marsičem presega tudi sodobno znanje.
